Odločba o ugotovitvi, da prvi odstavek 2. člena Zakona o varstvu potrošnikov ni v neskladju z Ustavo, in o ugotovitvi, da je Zakon o varstvu potrošnikov v neskladju z Ustavo

1969. Odločba o ugotovitvi, da prvi odstavek 2. člena Zakona o varstvu potrošnikov ni v neskladju z Ustavo, in o ugotovitvi, da je Zakon o varstvu potrošnikov v neskladju z Ustavo

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo družbe Petrol, Slovenska energetska družba, d. d., Ljubljana, ter Tiborja Feherja, s. p., Lendava, in drugih, ki jih zastopa Mitja Ulčar, odvetnik v Kranju, in družbe Poslovni sistem Mercator, d. d., Ljubljana, ki jo zastopa zakoniti zastopnik Žiga Debeljak, na seji dne 20. aprila 2006

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo družbe Petrol, Slovenska energetska družba, d. d., Ljubljana, ter Tiborja Feherja, s. p., Lendava, in drugih, ki jih zastopa Mitja Ulčar, odvetnik v Kranju, in družbe Poslovni sistem Mercator, d. d., Ljubljana, ki jo zastopa zakoniti zastopnik Žiga Debeljak, na seji dne 20. aprila 2006

o d l o č i l o:

1. Prvi odstavek 2. člena Zakona o varstvu potrošnikov (Uradni list RS, št. 20/98, 25/98 - popr., 110/02, 14/03 - ur. p. b., 51/04 in 98/04 - ur. p. b.) ni v neskladju z Ustavo.

2. Zakon o varstvu potrošnikov je v neskladju z Ustavo, ker ne določa roka za prilagoditev poslovanja gospodarskih subjektov. Državni zbor mora ugotovljeno neskladje odpraviti v roku šestih mesecev po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

3. Do izteka roka iz prejšnje točke se podaljša učinko­vanje sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-218/04 z dne 13. 10. 2004 (Uradni list RS, št. 117/04).

Pobudniki izpodbijajo prvi odstavek 2. člena Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot)(*1) v delu, ki zavezuje podjetja,(*2) da poslujejo s potrošniki na območjih, kjer živita avtohtoni italijanska ali madžarska narodna skupnost, tudi v jeziku narodne skupnosti. Trdijo, da jim izpodbijana določba na opredeljenem območju nalaga obvezno (in pod grožnjo visoke globe) dvojezično poslovanje s potrošniki, kar naj bi pomenilo nedopustno omejevanje svobodne gospodarske pobude in neupravičen poseg v pravico iz 74. člena Ustave. Navajajo, da ne vidijo razlogov, ki bi upravičili poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude. Poseg naj avtohtonima narodnima skupnostima ne bi zagotavljal varstva ustavne pravice do uporabe lastnega jezika, saj Ustava izrecno ne zahteva, da bi morale vse pravne in fizične osebe, ki opravljajo promet blaga in storitev s potrošniki na območjih, kjer živita avtohtoni narodni skupnosti, poslovati dvojezično. Dalje menijo, da 11. člen Ustave, ki določa, da sta na območjih občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, poleg slovenščine uradna jezika tudi italijanščina ali madžarščina, zavezuje samo državne organe in druge osebe javnega prava ter osebe z javnimi pooblastili, da poslujejo s pripadniki avtohtonih narodnih skupnosti v njihovih jezikih, ne pa posameznikov in podjetij. Trdijo, da poseg ni potreben zaradi javne koristi. Izpodbijana določba naj bi bila tudi v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave v povezavi s tretjim odstavkom 74. člena Ustave, ker postavlja podjetja, ki poslujejo na območjih, kjer živita avtohtoni narodni skupnosti, v primerjavi s podjetji, ki na teh trgih ne poslujejo, v neenakopraven položaj. Prva morajo namreč na omejenih trgih poslovati dvojezično. Na teh območjih naj bi določba veljala samo za tista podjetja, ki poslujejo s potrošniki. Dalje zatrjujejo, da zakonodajalec ob določitvi nove obveznosti oziroma novih pogojev poslovanja ni določil primernega roka za prilagoditev poslovanja novim zahtevam, saj so novi pogoji začeli veljati naslednji dan po objavi ZVPot-B v Uradnem listu. Takšno ravnanje zakonodajalca naj bi kršilo načelo zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave. Pravni interes za vložitev pobud izkazujejo pobudniki z zatrjevanjem, da imajo poslovalnice na območjih, kjer živita avtohtoni narodni skupnosti.

Državni zbor v odgovoru navaja, da je bila izpodbijana določba sprejeta v besedilo predloga zakona na podlagi amandmaja med zakonodajnim postopkom z obrazložitvijo, da izhaja obveznost takšne ureditve iz 11. člena Ustave. Opozarja na povezanost izpodbijane določbe s 3. členom Zakona o javni rabi slovenščine (Uradni list RS, št. 86/04 – ZJRS), ki naj bi bil posledica prizadevanja poslanke in poslanca narodnih skupnosti za razširitev dejanskih možnosti uporabe njunih jezikov na območjih, kjer skupnosti živita. Meni, da izpodbijana ureditev ni sama zase v neskladju z Ustavo, čeprav bi bilo treba izpodbijano določbo pravno doreči in jasno določiti pravice in obveznosti, ki se nanašajo na posameznike in pravne osebe, ki poslujejo na območjih, kjer živita narodni skupnosti, ter ob uvedbi novih obveznosti določiti ustrezno dolgo prehodno obdobje za prilagoditev novim pogojem poslovanja. Strinja se, da gre za poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude, vendar meni, da je ustavno skladen in da zato ne gre za kršitev 74. člena Ustave. Zavrača očitek kršitve drugega odstavka 14. člena Ustave. Navaja tudi, da je v zakonodajni postopek že bil vložen predlog spremembe sporne ureditve v ZVPot, vendar je bila razprava odložena z utemeljitvijo, naj se počaka na odločitev Ustavnega sodišča.

Vlada v mnenju pojasnjuje razloge, zaradi katerih je predlagala sprejem ZVPot-B. Meni, da se je izpodbijana določba, ki ni bila sprejeta na njen predlog, izkazala za sporno in nejasno, ter da povzroča različne razlage.