Odločba o ugotovitvi delne neustavnosti zakona o vojaški dolžnosti

2448. Odločba o ugotovitvi delne neustavnosti zakona o vojaški dolžnosti

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudi Vladka Begana iz Senovice in Tonija Dugorepca iz Male Kostrevnice, ki ga zastopajo dr. Peter Čeferin, Rok Čeferin in Aleksander Čeferin, odvetniki v Grosuplju, na seji dne 10. maja 2001

Določbe drugega stavka tretjega odstavka 38. člena, prvega odstavka 47. člena in prvega stavka drugega odstavka 47. člena zakona o vojaški dolžnosti (Uradni list RS, št. 18/91 in 74/95) niso v skladu z ustavo, kolikor ne določajo roka, v katerem mora biti državljan, ki je uveljavil ugovor vesti vojaški dolžnosti po odsluženem vojaškem roku, napoten na 30-dnevno usposabljanje za opravljanje nalog zaščite in reševanja.

Državni zbor mora ugotovljeno neskladnost z ustavo odpraviti v roku enega leta od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Pobudnika izpodbijata zakon o vojaški dolžnosti (v nadaljevanju: ZVojD) v delu, ki določa, da je državljan, ki mu je priznan ugovor vesti, ki ga je uveljavil po odsluženem vojaškem roku, dolžan opraviti 30-dnevno usposabljanje za opravljanje nalog zaščite in reševanja, kamor ga napoti upravni organ, pristojen za vojaške zadeve (drugi stavek tretjega odstavka 38. člena), in v delu, ki določa, da se državljan, kateremu je priznan ugovor vesti, izbriše iz vojaške evidence po opravljeni civilni službi (prvi odstavek 47. člena) oziroma po opravljenem 30-dnevnem usposabljanju (prvi stavek drugega odstavka 47. člena).

Navajata, da so izpodbijane določbe v neskladju z drugim odstavkom 123. člena ustave (obramba države) ter z 2. in 34. členom ustave. Izpodbijane določbe naj bi dejansko pomenile zanikanje pravice do ugovora vesti, kar naj bi pomenilo poseg v ustavno pravico do ugovora vesti (46. člen ustave), saj naj bi 30-dnevno usposabljanje predstavljalo del vojaške dolžnosti, po drugi strani pa naj bi imel državljan status vojaškega obveznika vse do izbrisa iz vojaške evidence, ki pa je možna šele po opravi obveznega usposabljanja za naloge zaščite in reševanja. Smiselno enako kršitev naj bi pomenila tudi ureditev izbrisa iz vojaške evidence za tiste, ki uveljavljajo ugovor vesti pred služenjem vojaškega roka ali med njim. Ker zakon ne določa roka, v katerem naj bo državljan napoten na usposabljanje, naj bi to bilo v prosti presoji pristojnega upravnega organa, ki zaradi tega lahko odloča arbitrarno in s tem onemogoči izbris iz vojaške evidence. Izpodbijana ureditev naj bi bila tudi žaljiva in naj bi pomenila norčevanje iz osebe, ki je uveljavila ugovor vesti. Smiselno zatrjujeta neskladnost izpodbijanih določb tudi z drugim odstavkom 14. člena ustave (enakost pred zakonom), saj naj bi izpodbijana ureditev bistveno podobna razmerja oziroma položaje urejala različno.

Pobudi sta bili poslani v odgovor Državnemu zboru, ki meni, da izpodbijane določbe ZVojD niso v neskladju z ustavo. Navaja, da iz 123. člena ustave izhaja, da je obramba države obvezna za vse državljane, po njegovem drugem odstavku tudi za tiste, ki uveljavljajo pravico do ugovora vesti. Izpodbijane določbe ZVojD, trdi Državni zbor, tudi državljanu, ki po odslužitvi vojaškega roka uveljavlja ugovor vesti, omogočajo izpolnjevanje obrambne dolžnosti v civilni službi in ne kot vojaško dolžnost. Za služenje v civilni službi pa mora biti dodatno usposobljen. Državni zbor poudarja, da je sistem zaščite in reševanja samostojen sistem, ki ga ni dopustno uporabiti za vojaške namene, zato je napačno mnenje pobudnikov, da gre tudi pri civilni zaščiti v bistvu za vojaško dolžnost. Na dejstvo o ločenosti obeh sistemov tudi ne more vplivati to, da posameznika, ki uveljavlja ugovor vesti, na usposabljanje napoti Ministrstvo za obrambo, dodaja nasprotni udeleženec.

Pobudnika sta uveljavljala ugovor vesti po odsluženem vojaškem roku. Izpodbijane določbe posegajo v njune pravice oziroma pravni položaj, zato izkazujeta pravni interes.

Ustavno sodišče je pobudi sprejelo, ter ju zaradi skupnega obravnavanja in odločanja združilo (26. člen poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 49/98). Ker so bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 26. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS), je takoj nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.