Odločba o razveljavitvi tretje alineje 42. člena Zakona o zasebnem varovanju

732. Odločba o razveljavitvi tretje alineje 42. člena Zakona o zasebnem varovanju

Številka: U-I-33/06-14
Datum: 7. 2. 2007

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo družbe Varnost Rival Sistemi, d. d., Ptuj (prej Varnost Kranj, Kranjska varnostna družba, d. d., Kranj), ki jo zastopa Biserka Avsec, odvetnica v Ljubljani, na seji 7. februarja 2007

o d l o č i l o:

V določbi tretje alineje 42. člena Zakona o zasebnem varovanju (Uradni list RS, št. 126/03) se razveljavi besedna zveza "prisilne poravnave".

Pobudnica izpodbija tretjo alinejo 42. člena Zakona o zasebnem varovanju (v nadaljevanju ZZasV), ki določa, da licenca, ki jo na podlagi prve alineje 7. člena ZZasV podeli Ministrstvo, pristojno za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) in je pogoj za opravljanje dejavnosti zasebnega varovanja (prvi odstavek 16. člena ZZasV), preneha zaradi uvedbe prisilne poravnave, stečaja ali likvidacije v skladu z zakonom, ki ureja prisilno poravnavo, stečaj in likvidacijo. Pobudnica navaja, da ji je MNZ na podlagi izpodbijane določbe ZZasV z odločbo št. 2511-4/2005/17 z dne 10. 1. 2006 zavrnilo vlogo za podelitev licence za varovanje premoženja ter za prevoz in varovanje denarja ter drugih vrednostnih pošiljk, z odločbo št. 511-1/2006/2 z dne 10. 1. 2006 pa zavrnilo vlogo za podelitev licence za upravljanje z varnostnonadzornim centrom in licence za varovanje javnih zbiranj, ker naj bi bil s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju št. St 5/2006 z dne 18. 1. 2006 nad njo začet postopek prisilne poravnave. Z odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za notranje zadeve št. 061-293/2006/3 z dne 17. 1. 2006 ji je bilo naloženo, da mora z dejavnostjo zasebnega varovanja prenehati v roku 30 dni po prejemu odločbe ter o tem obvestiti svoje pogodbene partnerje.

Pobudnica navaja, da je prisilna poravnava institut sanacije gospodarske družbe, ki v primeru uspešnega izglasovanja s pomočjo znižanja dolgov, odloga zapadlih plačil ter s pomočjo metod finančne reorganizacije gospodarskemu subjektu omogoči ohranitev pri življenju. Izpodbijana zakonska določba naj bi bila zato nelogična, ker pobudnica postopka prisilne poravnave zaradi odvzema (ali nepridobitve) licence ne more izpeljati. S tem naj bi bila podana kršitev načel pravne države iz 2. člena Ustave. Izpodbijana ureditev naj bi bila tudi v nasprotju s prvim odstavkom 31. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93 in nasl. – v nadaljevanju ZPPSL), saj pobudnici onemogoča opravljanje tekočih poslov, za katere ima sklenjena pogodbena razmerja. Po mnenju pobudnice se sicer zaradi posebnosti posamezne dejavnosti (npr. bančništva) postopek prisilne poravnave lahko izključi, vendar ZZasV določb o izključitvi instituta prisilne poravnave nima. To pa naj bi pomenilo, da vsak postopek prisilne poravnave tistih gospodarskih družb, ki se ukvarjajo z zasebnim varovanjem po ZZasV, nujno pripelje do stečaja, saj zaradi izpodbijane določbe izgubijo licenco, s tem pa tudi pravico do opravljanja dejavnosti.

Izpodbijana določba naj bi tudi nedopustno posegala v svobodno gospodarsko pobudo iz prvega odstavka 74. člena Ustave. Ta določa, da se gospodarska dejavnost ne sme opravljati v nasprotju z javno koristjo. V čem bi bila javna korist, da se pobudnici onemogoči izpeljati postopek prisilne poravnave, po mnenju pobudnice ni razvidno ne iz zakonodajnega gradiva in tudi ne iz same vsebine zakona. S tem, ko naj bi zakonodajalec za gospodarske družbe, ki se ukvarjajo z dejavnostjo zasebnega varovanja, posredno izključil možnost prisilne poravnave, hkrati pa ni uzakonil nobenega drugega ukrepa za ureditev poslovanja in delovanja družbe (kot npr. v bančništvu, ki kljub izključitvi prisilne poravnave ureja druge ukrepe za ureditev in sanacijo poslovanja banke), naj bi bila izpodbijana ureditev v neskladju tudi z drugim odstavkom 14. člena Ustave.