Odločba o oceni ustavnosti 9. člena, 12. člena in tretjega odstavka 63. člena zakona o denacionalizaciji ter o ustavnosti uporabe drugega odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ

1361. Odločba o oceni ustavnosti 9. člena, 12. člena in tretjega odstavka 63. člena zakona o denacionalizaciji ter o ustavnosti uporabe drugega odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobud dr. Aleksandra Weingerla iz Graza, Avstrija, in Internacionalnega društva "Most svobode" iz Maribora, ki ju zastopa Dušan Ludvik Kolnik, odvetnik v Mariboru, Adolfa Arneja Titusa Perlesa iz Clevelanda, Združene države Amerike, ki ga zastopa Bojana Ozimek, odvetnica v Ljubljani, Edeltraut Urbanc iz Caracasa, Venezuela, ki jo zastopa dr. Anton Urbanc iz Caracasa, Venezuela, Martina Jakliča iz Ljubljane, Karla Palma iz Graza, Avstrija, ki ga zastopa Aleš Vest iz Ljubljane, Petra Krisperja iz Ljubljane, Petra in Nina Mihaleka iz Ljubljane, ki ju zastopa Zdenka Štucin, odvetnica v Ljubljani, Carla grofa de Villavicencio-Margheri iz Ljubljane in Anneliese Walsch iz Schrunsa, Avstrija, ki ju zastopa dr. Mirko Silvo Tischler, odvetnik v Ljubljani, ter Marie Wögerer-Maclean iz Knoxvilla, Združene države Amerike, ki jo zastopa Dušan Ludvik Kolnik, odvetnik v Mariboru, in v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobude dr. Aleksandra Weingerla, Adolfa Arneja Titusa Perlesa, Edeltraut Urbanc, Martina Jakliča, Karla Palma, Petra Krisperja, Petra in Nina Mihaleka ter Marie Wögerer-Maclean na seji dne 20. marca 1997

Določbe prvega in drugega odstavka 9. člena ter tretjega odstavka 63. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in 31/93) niso v neskladju z ustavo.

V določbi 12. člena zakona o denacionalizaciji se razveljavita besedi: "drugega odstavka".

Uporaba določbe drugega odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46 ter 105/48) v postopkih ugotavljanja državljanstva ni v neskladju z ustavo.

Pobuda dr. Aleksandra Weingerla za oceno ustavnosti tretjega odstavka 9. člena, 10. in 11. člena zakona o denacionalizaciji, pobuda Adolfa Arneja Titusa Perlesa za oceno ustavnosti tretjega odstavka 9. člena in prvega odstavka 10. člena zakona o denacionalizaciji, pobuda Carla grofa de Villavicencio-Margheri in pobuda Anneliese Walsch za oceno ustavnosti tretjega odstavka 6. člena, drugega odstavka 9. člena, tretjega odstavka 63. člena zakona o denacionalizaciji in drugega odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ ter pobuda Internacionalnega društva "Most svobode" za oceno ustavnosti 9., 10., 11. in 12. člena zakona o denacionalizaciji se zavržejo.

V tem postopku nosi vsak udeleženec svoje stroške postopka.

Pobudnika dr. Aleksander Weingerl in Internacionalno društvo "Most svobode" izpodbijata 9., 10., 11. in 12. člen zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen). Po mnenju pobudnikov navedene določbe niso v skladu z določbami 14., 22., 23. in 26. člena ustave in nasprotujejo konvenciji o preprečevanju in kaznovanju genocida. ZDen naj bi s tem, ko je določene skupine ljudi zaradi pripadnosti določenemu narodu izključil od upravičenosti do denacionalizacije, kršil načelo enakosti in načelo enakega pravnega varstva. Z 9., 11. in 12. členom ZDen, ki naj bi zoževali krog upravičencev do denacionalizacije, naj bi zakon potrjeval odlok AVNOJ iz leta 1944 o prehodu sovražnikovega imetja v državno last. S tem naj bi dajal veljavnost odloku, ki naj bi uveljavljal genocid – naperjen zoper osebe nemške narodnosti. Pravni interes za izpodbijanje navedenih določb utemeljuje pobudnik dr. Aleksander Weingerl s tem, da je bilo leta 1945 nacionalizirano premoženje njegove matere in tedaj že pokojnega očeta na podlagi odloka AVNOJ kot osebama nemške narodnosti. Pobudniku, ki naj bi bil edini dedič, pa je bila izdana negativna odločba o državljanstvu. Internacionalno društvo "Most svobode" utemeljuje svoj pravni interes s tem, da je statutarno opredeljena naloga društva skrbeti za dejansko uresničevanje človekovih pravic, pobudnik dr. Aleksander Weingerl pa je član društva. Pooblaščenec pobudnikov je priglasil stroške postopka.

Pobudnik Adolf Arne Titus Perles izpodbija 9. člen, prvi odstavek 10. člena, 12. člen in tretji odstavek 63. člena ZDen zaradi neskladnosti z 8., 14., 153. in 155. členom ustave. Po mnenju pobudnika 9. člen ZDen krši načelo enakosti, ker poleg pogojev za pridobitev statusa upravičenca po 3. členu ZDen dodaja nove pogoje, s čimer naj bi bile posamezne osebe v neenakopravnem položaju v nasprotju z načeli pravičnosti in splošnimi načeli mednarodnega prava. Določba 9. člena naj bi bila sama s seboj v nasprotju, saj naj bi bil po prvem odstavku tega člena položaj upravičenca vezan na državljanstvo, po drugem odstavku pa na evidence o državljanstvu, pri čemer naj bi bile osebe nemške narodnosti, ki jim je bilo premoženje podržavljeno kot jugoslovanskim državljanom, v neenakopravnem položaju. Podržavljanje premoženja naj bi bilo izvedeno leta 1945, sprememba drugega odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ (v nadaljevanju: ZDrž) pa je bila uveljavljena leta 1948. S tem naj bi tedanja oblast odvzela za nazaj državljanstvo vsem osebam nemške narodnosti, ki so bile v tujini, ne da bi ugotavljala njihovo nelojalnost. Drugi odstavek 9. člena ZDen naj bi zato v nasprotju z načeli mednarodnega prava uzakonjal retroaktivno veljavo drugega odstavka 35. člena ZDrž, ki naj bi proti splošnim pravnim načelom brez postopka in sodbe obsodil določen krog ljudi. Določba tretjega odstavka 63. člena ZDen naj bi bila protiustavna, ker onemogoča ugotavljanje (ne)lojalnega ravnanja. V skladu z demokratičnimi načeli bi bilo treba dopustiti dokazovanje, da se posamezniki niso bojevali na fašistični strani, ali pa naj bi jim taka dejstva dokazal upravni organ. Z določbami prvega odstavka 10. člena, 11. člena in 12. člena naj bi se v nasprotju z načelom pravičnosti in enakopravnosti določal krog upravičencev, zaradi česar naj bi bile te določbe prav tako v nasprotju z 8. in 153. členom ustave. Pobudnik utemeljuje svoj pravni interes s tem, da je kot pravni naslednik Pavla in Franca Perlesa, ki jima je bilo premoženje podržavljeno kot osebama nemške narodnosti na podlagi odloka AVNOJ, zainteresiran za razveljavitev izpodbijanih določb, ker mu onemogočajo dedovanje. Za oba navedena je bila izdana negativna odločba o ugotovitvi državljanstva, prav tako pa tudi za dva pobudnikova strica, za katera naj bi bilo ugotovljeno, da nista bila državljana FLRJ, ker na dan 6. 4. 1941 nista imela domovinske pristojnosti v Kraljevini Jugoslaviji.

Pobudnica Edeltraut Urbanc izpodbija določbe drugega odstavka 9. člena, tretjega odstavka 63. člena ZDen in drugega odstavka 35. člena ZDrž. Slednja določba po mnenju pobudnice nasprotuje določbam 14., 32., 61. in 63. člena ustave, zaradi česar naj bi ustavno sodišče prepovedalo njeno uporabo. Iz istih razlogov predlaga razveljavitev navedenih določb ZDen, ker uporabo drugega odstavka 35. člena ZDrž izrecno predvidevajo. Osebe nemške narodnosti naj bi bile po drugi svetovni vojni prisilno izgnane, slovenski zakonodajalec pa naj bi jim le zaradi pripadnosti narodnosti odrekel pravico do državljanstva, saj ne razlikuje med lojalnimi in nelojalnimi državljani. To pa naj bi bilo v nasprotju z duhom ustave in splošnimi načeli mednarodnega prava. Pri tem naj bi upravni organi v postopku ugotavljanja državljanstva v nasprotju z 38. členom ustave uporabljali podatke iz statističnega popisa prebivalstva, ki je bil izveden v letu 1941. Pobudnica Edeltraut Urbanc utemeljuje svoj pravni interes s tem, da ji je bila v ugotovitvenem postopku na podlagi tretjega odstavka 63. člena ZDen izdana negativna odločba o državljanstvu iz razlogov drugega odstavka 35. člena ZDrž, premoženje pa naj bi bilo zaplenjeno njenemu očetu v letu 1945.

Pobudnik Carl grof de Villavicencio-Margheri in pobudnica Anneliese Walsch izpodbijata tretji odstavek 6. člena, drugi odstavek 9. člena in tretji odstavek 63. člena ZDen ter drugi odstavek 35. člena ZDrž. Menita, da so izpodbijane določbe v nasprotju z 2., 14., 21., 22. in 25. členom ustave. Neskladnost z 2. členom ustave naj bi bila podana zato, ker se v postopkih po tretjem odstavku 63. člena ZDen sploh ne more ugotavljati, da prizadete osebe, ki jim je bilo premoženje odvzeto, kot Nemci niso zagrešile nobenega kaznivega dejanja, ali da so bile lahko solidarne z osvobodilnim gibanjem kot antinacisti. V nasprotju z načeli pravne države naj bi bila izpodbijana določba tudi zato, ker omejuje dokaze pri uveljavljanju pravic. Zato naj bi bila podana tudi neskladnost z 22. členom ustave. Pobudnika menita, da je odlok, na podlagi katerega je bilo odvzeto premoženje, v nasprotju s temeljnimi pridobitvami pravne civilizacije. Ustavno sodišče naj bi takšnim splošnim aktom v podobnih primerih (v zadevi št. U-I-6/93; OdlUS III, 33) že odreklo veljavo. V tem primeru naj bi sankcija temeljila na narodnostnem položaju posameznika, izvršena pa naj bi bila, ne da bi bil posameznik pred tem obtožen in obsojen. Pobudnika menita, da je bilo premoženje odvzeto v nasprotju z določbami 2., 10., 11. in 17. člena splošne deklaracije o človekovih pravicah, v nasprotju z določbami 14., 15., 26. in 27. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ, MP, št. 7/71). Sklicujeta se tudi na določbo 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju: EKČP) ter opozarjata na 4. člen Protokola št. 4 in 1. člen Protokola št. 7 k tej konvenciji. Šlo naj bi za kolektiven odvzem državljanstva in izgon, kolektivno odvzemanje premoženja, torej za kolektivno sankcijo. To naj bi bil protipraven ukrep, ki je temeljil na rasni oziroma narodnostni podlagi, zato naj bi bil v nasprotju s 14. členom ustave, 14. členom EKČP in 2. členom zgoraj navedenega mednarodnega pakta. Nemožnost dokazovanja lojalnosti v času druge svetovne vojne naj bi bila tudi v nasprotju z varstvom človekove osebnosti in dostojanstva – v nasprotju z 21. členom ustave. Določba naj bi posamezniku odrekala pravico biti subjekt v postopku pred državnim organom; z vzpostavitvijo domneve sodelovanja z nacisti brez možnosti dokazovanja resnice naj bi bilo poteptano človeško dostojanstvo. Določba naj bi bila tudi v neskladju s 25. členom ustave, ker naj vse odločbe, izdane po izpodbijani določbi, ne bi vsebovale razlogov o odločilnem dejstvu. V potrditev svojih navedb se pobudnika sklicujeta na stališča ustavnega sodišča v zadevah U-I-20/92 (OdlUS I, 85), U-I-98/91 (OdlUS I, 101) ter U-I-69/92 (OdlUS I, 102). Sklicujeta pa se tudi na prakso Evropske komisije za človekove pravice in prakso avstrijskega ustavnega sodišča. Splošna določba tretjega odstavka 6. člena ZDen naj bi bila po mnenju pobudnikov vprašljiva zaradi omogočanja diskriminacije. Ta naj bi bila v tem, da ne opredeljuje izključitev in omejitev, ki naj bi se upoštevale. Zato naj bi bila nedoločna in naj bi omogočala samovoljno in arbitrarno uporabo. Pobudnika opozarjata še na pravne kritike odločbe češkega ustavnega sodišča, s katero je to odločilo o podobni pobudi sudetskih Nemcev.

Svoj pravni interes utemeljuje pobudnik Carl grof de Villavicencio-Margheri s tem, da je vložil zahtevo za denacionalizacijo in da je bila v ugotovitvenem postopku na podlagi tretjega odstavka 63. člena ZDen izdana odločba, s katero je bilo ugotovljeno, da se pritožnikov oče ni štel za jugoslovanskega državljana. Pobudnica Anneliese Walsch utemeljuje svoj pravni interes z navedbami, da je vložila zahtevo za denacionalizacijo in da je bilo v postopku za izdajo ugotovitvene odločbe o državljanstvu ugotovljeno, da sta se njena starša štela za jugoslovanska državljana. Postopek denacionalizacije še ni dokončan, ugotovitev državljanstva po tretjem odstavku 63. člena ZDen pa naj bi zaradi zakona o začasnem delnem zadržanju vračanja premoženja (Uradni list RS, št. 74/95) postala vprašljiva.

Pobudnica Maria Wögerer-Maclean prav tako izpodbija tretji odstavek 63. člena ZDen. Meni, da je izpodbijana določba v neskladju s 14., 27. in 61. členom ustave. Določba drugega odstavka 35. člena ZDrž naj bi bila poleg odloka AVNOJ povračilni ukrep, ki je bil naravnan zoper osebe nemške narodnosti. Z njo naj bi bili kaznovani jugoslovanski državljani nemške narodnostne pripadnosti, ki si zaradi svojega medvojnega nelojalnega ali včasih tudi kriminalnega ravnanja niso zaslužili jugoslovanskega državljanstva. Po razlagi Ministrstva za notranje zadeve naj bi ta določba veljala retroaktivno od 28. 8. 1945, upravni organi pa naj bi v postopku ugotavljali nemško narodnost in odsotnost iz države na dan 4. 12. 1948. Enakega mnenja naj bi bilo tudi vrhovno sodišče, ki izpodbijano določbo razlaga tako, da gre za zakonsko fikcijo, kar naj bi pomenilo, da pri osebah, ki niso bile vpisane v evidenco državljanov, pogoj nelojalnega ravnanja vselej obstaja in da ga zato upravni organ ni dolžan ugotavljati, stranka pa ga v postopku ne more izpodbijati. Po mnenju pobudnice je s tem vrhovno sodišče pri razlagi izpodbijane določbe v nasprotju z določbo 27. člena ustave zavzelo stališče, da gre za domnevo krivde, ki je stranka ne more izpodbijati.

Pobudnica Maria Wögerer-Maclean utemeljuje svoj pravni interes s tem, da je pri pristojnem upravnem organu na podlagi določbe 29. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92 – v nadaljnjem besedilu: ZDRS) zahtevala ugotovitev državljanstva. Pristojni organ je o njeni zahtevi in kasneje vloženi zahtevi organa, pristojnega za vodenje denacionalizacijskega postopka, izdal skupno odločbo na podlagi tretjega odstavka 63. člena ZDen, po kateri se pobudnica ni štela za jugoslovansko državljanko.

Pobudnik Martin Jaklič in pobudnika Peter in Nino Mihalek izpodbijajo 12. člen ZDen. Pobudnik Martin Jaklič zato, ker naj bi zaradi omejevanja na prvi dedni red postavljal v neenakopraven položaj druge pravne naslednike in ker naj bi se s tem omejevala ustavno zagotovljena pravica do dedovanja po 33. členu ustave. Ta pobudnik utemeljuje svoj pravni interes z navedbami, da je eden od nečakov, ki so vložili zahtevek za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo odvzeto njegovi teti. Ta pa je Jugoslavijo zapustila kot optantka z izselitvijo Kočevarjev leta 1942. Pobudnika Peter in Nino Mihalek pa menita, da je izpodbijana določba v nasprotju z načelom pravičnosti in načelom enakosti pred zakonom zato, ker se nanaša samo na osebe nemške narodnosti, pobudnika pa sta pravna naslednika italijanske državljanke slovenskega rodu, ki je bila poročena s Slovencem in jugoslovanskim državljanom in katere otroka sta prav tako Slovenca s slovenskim državljanstvom. Pobudnika utemeljujeta svoj pravni interes s tem, da je pristojni organ v postopku denacionalizacije zavrnil njuni zahtevi z obrazložitvijo, da se izpodbijana določba nanaša samo na primere, če fizična oseba iz drugega odstavka 9. člena ZDen ni upravičenec po ZDen.

Pobudnika Karl Palm in Peter Krisper izpodbijata drugi odstavek 35. člena ZDrž iz razloga neskladnosti s 14. členom ustave. Pobudnik Karl Palm meni, da je izpodbijana določba v nasprotju z ustavo retroaktivno posegla v pravice oseb, ki naj bi na podlagi zakona o državljanstvu iz leta 1945 imele jugoslovansko državljanstvo. Država FLRJ naj bi večino državljanov, ki so bili pripadniki nemške, avstrijske ali madžarske narodnosti, v nezakonitih postopkih spoznala za nelojalne državljane in jih izgnala, leta 1948 pa naj bi jim za nazaj odvzela državljanstvo. Pobudnik utemeljuje svoj pravni interes s tem, da mu je bila v postopku ugotavljanja državljanstva na podlagi tretjega odstavka 63. člena ZDen izdana negativna odločba iz razlogov po drugem odstavku 35. člena ZDrž. Pobudnik Peter Krisper meni, da je drugi odstavek 35. člena ZDrž tudi v naprotju s pravico do svobode gibanja iz 32. člena ustave in pravico do izražanja narodne pripadnosti iz 61. člena ustave. Pravni interes utemeljuje s tem, da je bilo njegovima staršema zaplenjeno premoženje na podlagi odloka AVNOJ kot osebama nemške narodnosti, z izdajo negativne ugotovitvene odločbe o državljanstvu iz razlogov po drugem odstavku 35. člena ZDrž tudi za pobudnika pa naj bi bila onemogočena vrnitev premoženja v denacionalizacijskem postopku.

Pobude so bile predložene Državnemu zboru. Državni zbor je na pobude iz 1. do 3. točke in 8. ter 9. točke te obrazložitve odgovoril. Po stališču Državnega zbora izpodbijane določbe niso v nasprotju z ustavo, splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami. ZDrž iz let po drugi svetovni vojni po mnenju Državnega zbora ne more biti predmet ocene skladnosti z ustavo, ker je prenehal veljati že desetletja pred uveljavitvijo ustave, ampak je mogoča ocena ustavnosti le glede tistih določb ZDen, ki se nanašajo na uporabo tega predpisa v sedaj vodenih postopkih, to je določbe 9., 10. in 11. člena ter tretjega odstavka 63. člena ZDen. Te določbe pa naj ne bi bile v neskladju s prepovedjo retroaktivnosti, določeno v 155. členu ustave, saj naj bi ZDen spreminjal že zaključena pravna razmerja le od njegove uveljavitve naprej zaradi legitimnega namena popravljanja krivic v korist upravičencem do odvzetega premoženja. ZDen naj tudi ne bi bil v nasprotju s pravico do zasebne lastnine po 33. členu ustave, ker naj bi se zasebna lastnina s tem zakonom na družbenem premoženju šele vzpostavljala, zato zakon premoženja ne jemlje, ne posega vanj in ga ne omejuje. 9. člen ZDen naj ne bi bil v neskladju s 14. členom ustave, saj sta pogoja za določitev položaja upravičenca, to je prvotno lastništvo premoženja in jugoslovansko državljanstvo, določena enako za vse upravičence. Merilo jugoslovanskega državljanstva pa naj bi bilo utemeljeno z načelom pravne kontinuitete in izraženo v ustavnem zakonu za izvedbo Temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti, z dejstvom, da je bila Kraljevina Jugoslavija v drugi svetovni vojni žrtev napada fašistične koalicije in okupirana, pa tudi z dejstvom, da je FLRJ sklenila z drugimi državami več mirovnih pogodb, po katerih so bile tuje države dolžne izplačati svojim državljanom odškodnino za premoženje, ki jim je bilo odvzeto v Jugoslaviji (Italija, Madžarska, Avstrija), kar naj bi določba 10. člena ZDen tudi izrecno urejala.

Po mnenju Državnega zbora drugi odstavek 9. člena ZDen ne ločuje upravičenosti do denacionalizacije glede na narodnost prizadetega, temveč glede na njihov položaj ali dejavnost med vojno. Ta določba naj bi omogočala, da so lahko upravičenci tudi osebe nemške narodnosti, ki žive v tujini, če so bili internirani ali so se borili na strani protifašistične koalicije, poleg tega pa naj bi bila določba tretjega odstavka 63. člena ZDen v korist upravičencem, ker naj bi preprečevala, da bi se kot nelojalnost lahko upoštevala nenaklonjenost prizadetih prejšnji politični ureditvi. Po mnenju Državnega zbora imajo v ugotovitvenem postopku, ki ga vodijo pristojni organi, vsi prizadeti, ki zahtevajo, da se ugotovi jugoslovansko državljanstvo, možnost vložiti pravna sredstva, vključno s sodnim varstvom v upravnem sporu. Zato naj bi jim bilo zagotovljeno enako varstvo njihovih pravic v skladu z 22., 23. in 25. členom ustave. Izpodbijane določbe naj ne bi bile diskriminacijske, ampak izjeme od temeljnega merila za upravičenost do denacionalizacije, ki naj bi bile potrebne glede na različne razmere, različen položaj in različno ravnanje potencialnih upravičencev. Po mnenju Državnega zbora ZDen ne priznava in ne dovoljuje genocida, prav tako pa tudi ne omejuje svobode gibanja ali izražanja narodne pripadnosti.

Določba 12. člena ZDen naj ne bi bila v neskladju z ustavo, saj ZDen po mnenju Državnega zbora ne ureja dedovanja, temveč upravičence do denacionalizacije in sicer kot še eno izjemo v korist najbližjim (zakoncu in potomcem) osebe, ki ji je bilo odvzeto premoženje, vendar ne kot jugoslovanskemu državljanu. Takšna ureditev naj ne bi bila v nasprotju z načelom enakosti niti s 67. členom ustave, saj po drugem odstavku tega člena pogoje in način dedovanja določa zakon, ki pa tako pri nas kot v drugih državah ne določa enakega položaja in enakih pravic vsem dedičem, saj so ti v različnem razmerju do zapustnika.

Stališča Državnega zbora so bila predložena pobudnikom, ki so se o njegovih navedbah izjavili. Vsi pobudniki vztrajajajo pri zatrjevani neskladnosti izpodbijanih določb, glede na stališča Državnega zbora pa so svoje navedbe tudi dopolnili.

Pobudnika dr. Aleksander Weingerl in Internacionalno društvo "Most svobode" navajata še, da je bil odvzem premoženja uzakonjen z objavo v Uradnem listu DFJ dne 6. 2. 1945, uveljavitev pa je bila retroaktivno določena 21. 11. 1944, ko naj bi bil sprejet sklep AVNOJ o tem, da vse osebe nemškega porekla izgubijo jugoslovansko državljanstvo in vse državljanske pravice, njihovo premoženje pa se zapleni in postane last države. V Uradnem listu DFJ, št. 39/45 je bilo objavljeno obvezno tolmačenje 2. točke 1. člena odloka AVNOJ. Po mnenju pobudnikov je zakonodajalec prezrl dejstvo, da je bilo zaplenjeno imetje osebam v smislu drugega odstavka 1. člena le, če so bili jugoslovanski državljani. Zato naj bi bilo na odločbah o odvzemu vselej zapisano, da gre za jugoslovanskega državljana. Pri tem pa naj državljanstvo osebam nemške narodnosti ne bi bilo odvzeto z ZDrž z dne 28. 8. 1945, ampak šele z novelo tega zakona v letu 1948, ki je določala kumulativno tri pogoje za nevpis v državljansko knjigo, dejansko pa naj bi se ugotavljala le odsotnost. Po navedbah pobudnika se nelojalnost ni ugotavljala, nemška narodnost pa naj bi se ugotavljala po naknadno sestavljenem spisku članov Kulturbunda. Ta naj bi bil sestavljen leta 1948 za potrebe razlastitev in naj ne bi bil identičen z originalnimi seznami članov Kulturbunda, ki naj ne bi bili ohranjeni v celoti. S tem, da se eden od prej kumulativno določenih pogojev ne uporablja, je postal predpis strožji, ne pa milejši, poleg tega pa naj bi drugi odstavek 9. člena in tretji odstavek 63. člena ZDen breme dokazovanja lojalnosti prenesla na upravičenca in ga pri tem še omejila pri dokazovanju lojalnosti na dokazovanje internacije ali borbe na strani protifašistične koalicije.

Zaplembe premoženja naj bi bile izvedene v letu 1946, določba o vpisu v evidenco državljanov, na katero se sklicuje drugi odstavek 9. člena ZDen, to je novela drugega odstavka 35. člena ZDrž, pa je bila razglašena šele z Uradnim listom FLRJ, št. 105/48. Pri tem pa naj bi ZDen v drugem odstavku 9. člena izrecno določal, da je treba ugotavljati državljanstvo v času odvzema premoženja in to z vpisom v državljansko knjigo. Pobudnika opozarjata, da so bile državljanske knjige uvedene šele v letu 1947, pri čemer naj bi se prvi vpis izvršil na podlagi priglasitve stalnih prebivalcev in domovinskih knjig. Posameznik, ki je bil po vojni izseljen, tako nikoli ni bil vpisan v državljansko knjigo, novela ZDrž v letu 1948 pa naj bi le naknadno legalizirala to že izvršeno stanje. Pobudnika menita, da ZDen ponovno uzakonja uporabo ZDrž, zaradi česar naj bi bila podana tudi potreba po oceni skladnosti teh določb z ustavo, saj naj bi bila s tem jasno izražena volja zakonodajalca, da osebe nemške narodnosti ne uživajo istih pravic kot ostali upravičenci. Pri tem pobudnika poudarjata, da ni mogoče proglašati za tujce oseb, ki so bili rojeni v Sloveniji, zato naj bi bil očitek neskladnosti s 14. členom ustave utemeljen. Opozarjata tudi, da pristojno ministrstvo določbo drugega odstavka 35. člena ZDrž uporablja retroaktivno, čeprav novela iz leta 1948 ni veljala retroaktivno in zato uporaba te določbe ne bi mogla biti skladna niti s tedaj veljavno ustavo. Pobudnika tudi menita, da postopki ugotavljanja državljanstva kažejo, da se tretji odstavek 63. člena ZDen ne uporablja v korist, ampak očitno v škodo upravičencev, sklicevanje pristojnih organov na poreklo pa naj bi celo izrecno nasprotovalo določbi 14. člena ustave.

Pobudnika navajata tudi, da so simbolično odškodnino na podlagi mednarodne pogodbe o izvajanju določb avstrijske državne pogodbe prejeli le avstrijski državljani, ki so imeli avstrijsko državljanstvo pred letom 1938 in so ga ponovno pridobili aprila 1945, prav tako naj bi jo dobili tudi državljani nemškega Reicha v ZR Nemčiji, niso pa je prejele osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno kot jugoslovanskim državljanom nemške narodnosti. Pobudnika menita, da načelo pravne kontinuitete, izraženo v ustavnem zakonu za izvedbo Temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti, s tem vprašanjem nima neposredne zveze in da argument o okupiranosti Kraljevine Jugoslavije s strani fašistične koalicije nima pravnoformalnega pomena. Pobudnika menita, da je treba v skladu z 2. členom ustave izpodbijane določbe razveljaviti, saj naj bi bil pogoj jugoslovanskega državljanstva postavljen le zato, da se od denacionalizacije izključijo osebe nemške narodnosti, ki so bile po drugi svetovni vojni izseljene in sedaj živijo v tujini. Načelo enakopravnosti po mnenju predlagatelja veže tudi zakonodajno oblast, ki mora zagotoviti enake pravice za vse in pomeni splošno prepoved razlikovanja, ki ne temelji na dejanskem stanju, temveč na osebnostnih lastnostih, kakor so rasa, spol in tudi narodnost. Neenakost pa naj bi bila podana tudi takrat, ko iz samega besedila zakona ni razvidna, če pri njegovi uporabi obstaja očitna neenakost. Po mnenju predlagatelja bi bilo treba upoštevati tudi to, da prvi odstavek 9. člena ZDen ne pogojuje statusa upravičenca z državljanstvom Republike Slovenije, ampak z državljanstvom neke druge države, zaradi česar zakonodajalec opore za svoje razlikovanje ne bi mogel najti v 13. in 68. členu ustave.