TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva zagovornika obsojenega B.J. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 100.000 SIT.

V skrajšanem postopku sodišče druge stopnje obvesti stranki o seji pritožbenega senata le, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila njuna navzočnost koristna za razjasnitev stvari (1. odstavek 445. člena ZKP), ne glede na izraženo voljo strank.

Napačno je zagovornikovo stališče, da je z vklenitvijo obsojenca policija že opravila uradno dejanje v smislu 3. člena Zakona o policiji (Ur. l. RS št. 49/98) in da zato obsojenčevega kasnejšega "negodovanja oziroma neposlušnosti" ni mogoče opredeliti kot preprečitev uradnega dejanja uradni osebi, saj ga je policija že obvladala.

Pojem grdega ravnanja se v primeru 3. odstavka 302. člena KZ presoja po enakih merilih, kot pri kaznivem dejanju grdega ravnanja po 146. členu KZ, kar pomeni, da je ta kvalifikatorna okoliščina podana, kadar gre za fizični napad storilca zoper uradno osebo, ki ima za posledico njeno fizično prizadetost.

V postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno izpodbijati izbire in odmere kazenske sankcije (razlog iz 1. odstavka 374. člena ZKP).