TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana v 1. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

„1. Tožena stranka je odškodninsko odgovorna za škodo, ki je nastala tožeči stranki v prometni nesreči z dne 10.9.2004, v obsegu 30 %“.

V preostalem delu (glede podlage tožbenega zahtevka za preostalih 70 %) se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Namen izdaje vmesne sodbe po določilu 315. člena ZPP je, da sodišče v zapleteni zadevi, ko je stvar glede na podlago zrela za odločitev, o njej odloči s posebno sodbo, da ne bi po nepotrebnem nastajali dodatni stroški z dolgotrajnim dokaznim postopkom glede ugotavljanja višine škode, v primeru, če bi se izkazalo, da zahtevek že po temelju ni utemeljen. Pogoj za izdajo vmesne sodbe je, da je zahtevek sporen po temelju in po višini, stvar pa ni zrela za končno odločitev. Če sodišče oceni, da temelj tožbenega zahtevka ni podan, mora o zadevi odločiti s končno sodbo in ne z vmesno sodbo.

Objektivno odgovorna oseba se lahko razbremeni svoje odgovornosti po 2. odstavku 153. člena OZ zgolj, če hkrati izkaže izpolnjenost vseh predpostavk po tej določbi, torej, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, da je bilo dejanje nepričakovano ter da se njegovi posledici ni dalo izogniti. Ni dovolj, če objektivno odgovorna oseba dokaže, da na potek dogodkov ni mogla vplivati tako, da bi škodo preprečila in če dokaže, da se škodnim posledicam ni mogla izogniti, temveč mora dokazati tudi, da je bilo dejanje nepričakovano. Pri tem je odločilno merilo skrbnega človeka.