TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Pri odmeri odškodnine sodišče upošteva pomen prizadete dobrine, namen odškodnine in to, da odškodnina ne bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Ker povrnitev negmotne škode v naravi pojmovno ni mogoča, je odškodnina za negmotno škodo le zadoščenje (satisfakcija) ob prizadeti dobrini, ki jo varuje zakon. Tako zadoščenje mora biti individualizirano in postavljeno v okvire (medsebojna razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje, kar pa oblikuje sodna praksa).

Pojem "pravična denarna odškodnina" iz 200. člena ZOR je namreč pravni standard; zato pomeni ocena sodišča glede višine denarnega nadomestila za nepremoženjsko škodo uporabo materialnega prava. Sodišču je dano pooblastilo, da ovrednoti pravni standard "pravične odškodnine" tako, da glede na konkreten primer določi ustrezno višino denarne odškodnine za določen življenjski dogodek. Pooblastilo za uporabo pravnega standarda pa ne zajema pooblastila sodišča k prostemu preudarku, katerega uporaba je izjemoma pridržana v smislu določila 223. člena ZPP le za tiste primere, ko višine nepremoženjske škode ni mogoče ugotoviti, ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami. Pravni standard in prosti preudarek sta torej dva različna pojma in njuna uporaba ima zaradi njune različne narave različne pravne posledice.

Temelj za priznanje odškodnine za skaženost ni samo v tem, ali in v kakšni meri spremembe v oškodovančevi zunanjosti, njihova opaznost in vidnost vzbujajo v okolju pomilovanje ali siceršnjo pozornost, pač pa se upoštevajo tudi objektivna merila, ki so v vplivanju vseh elementov na oškodovančevo psihično ravnotežje, oziroma njegovo psihično počutje sploh.