TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva zagovornika obsojenega D.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po 98. a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Med navedbo v izreku, da je krivi denar nameraval razpečevati različnim interesentom preko posrednikov, in tisto v obrazložitvi, ko je navedeno, da ga je nameraval spraviti v obtok preko različnih interesentov, vsebinsko ni take razlike, da bi bilo mogoče govoriti o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Ta je podana samo takrat, kadar se nanaša na odločilna in ne kakršnakoli dejstva. Glede na to, da je kaznivo dejanje po 1. odstavku 249. člena KZ dokončano s tem, da obsojenec izdela krivi denar z namenom, da ga spravi v obtok kot pravega, je povsem irelevantno, ali bi ga do potencialnih interesentov spravil preko posrednikov ali bi to storil direktno.

Strokovno mnenje, ki ga je izdelal Center za kriminalističnotehnične preiskave Ministrstva za notranje zadeve, ni nedovoljen dokaz, ki bi ga bilo potrebno na podlagi 1. odstavka 83. člena v zvezi z 2.

odstavkom 251. člena ZKP izločiti iz spisa, temveč ima takšno dokazno vrednost, kot jo imajo izvidi in mnenja drugih strokovnih ustanov, usposobljenih za tovrstne preiskave.