TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Upnica je zahtevala izdajo ureditvene oziroma regulacijske začasne odredbe, s katero se začasno uredi sporno razmerje med strankama. Takšno začasno odredbo je dopustno izdati v zavarovanje nedenarne terjatve le (v nujnih in izjemoma upravičenih primerih z restriktivnim tolmačenjem pravnih standardov), če so kumulativno izpolnjene še nadaljnje predpostavke, tj. da je začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode, če te škode ni mogoče odvrniti drugače, kot le z izdajo takšne začasne odredbe, in če začasna odredba ne bi nedopustno posegla v dolžničin pravni položaj s tem, da bi vzpostavila stanje, ki ga ob morebitni zavrnitvi tožbenega zahtevka ne bi bilo mogoče več odpraviti.

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da pravica do vlaganja predlogov za izvršbo predstavlja ustavno pravico do sodnega varstva, ki jo lahko omejita zgolj ustava ali zakon. Ob tehtanju upničine ustavne pravice do zasebne lastnine in dolžničine do sodnega varstva pa pretehta slednja, saj ima pritožnica v primeru morebitnega izvršilnega postopka možnost uveljavljati pravne ugovore, ki jo ščitijo pred morebitno zlorabo teh institutov s strani dolžnice. Stališče pritožnice je pravno in življenjsko nevzdržno, saj bi tako lahko dolžniki z izdajo začasnih odredb upnikom onemogočali, da začenjajo izvršilne postopke v zvezi z njihovimi terjatvami.

Sodišče z začasno odredbo stranke ne more omejiti v njeni pravici, da o njenem zahtevku odloči sodišče, ter da imajo dolžniki (tudi) v izvršilnih postopkih zadostne procesne varovalke, da v primeru slabovernosti upnikov ali pravnih pomanjkljivosti njihovih izvršilnih naslovov le-te uveljavljajo.