IZREK
I. Pritožbi tožnika se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v točki I izreka glede odločitve, da se pogodba o zaposlitvi sodno razveže s 7. 7. 2021 in v točkah III in IV izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
JEDRO
Zmotno je stališče pritožbe, da bi moral tožnik potem, ko mu je delovno razmerje prenehalo (24. 1. 2021), tožbo pa je vložil v času, ko je še bil zaposlen pri toženi stranki (14. 1. 2021), reagirati tako, da bi v roku 30 dni od prenehanja delovnega razmerja tožbeni zahtevek modificiral (razširil) in uveljavljal tudi nezakonitost prenehanja delovnega razmerja. Takšno stališče temelji na starejši sodni praksi. Vrhovno sodišče je v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 270/2015 z dne 19. 4. 2016 zavzelo stališče, da iz zakona izrecno ne izhaja zahteva, da mora stranka najprej postaviti zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja (pogodbe o zaposlitvi), če želi doseči ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas, temveč se je tako stališče izoblikovalo v sodni praksi. Taka zahteva po stališču Vrhovnega sodišča predstavlja prehudo in tudi nerazumno oviro za uveljavitev pravice, zato je odstopilo od ustaljene sodne prakse ter navedlo, da delavec (tožeča stranka) ni dolžan postaviti zahtevka za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja ob tem, da je pravočasno zahteval ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas.
Za ogled celotnega dokumenta je potrebna prijava v portal.
Začnite z najboljšim.
VSE NA ENEM MESTU.