TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožene stranke se v celoti ugodi, pritožbi tožnice pa delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno razveljavi, in sicer:

- v delu I., III. in 2. alineje prvega odstavka IV. točke izreka, ki se nanaša na ugotovitev obstoja delovnega razmerja, priznanje delovne dobe, obračun nadomestila plače in plačilo neto nadomestila osnovne plače (povečane za dodatke in zmanjšane za plače, prejete pri drugem delodajalcu) za čas od 9. 2. 2018 do 31. 8. 2018,

- v II. točki izreka,

- v drugem odstavku IV. točke izreka (razen glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka iz naslova reparacije za čas od 1. 9. 2018 do 31. 8. 2019 ter od 17. 10. 2019 do 20. 12. 2019),

- v VI. točki izreka

in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba tožnice zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Sodišče je v celoti zavrnilo reparacijski zahtevek za čas od 7. 12. 2016 do 8. 2. 2018 in nato od 1. 9. 2018 dalje do vrnitve na delo. V vmesnem obdobju od 9. 2. 2018 do 31. 8. 2018 pa je tožnici iz naslova pravic iz delovnega razmerja priznalo le razliko med krajšim delovnim časom (55 % polnega delovnega časa) in krajšim delovnim časom iz delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, tj. v obsegu 41,29 % polnega delovnega časa, v presežku pa je reparacijo zavrnilo. Torej ji je napačno priznalo le razliko do odstotka delovnega časa po zadnji (transformirani) pogodbi o zaposlitvi. Delavcu, ki je po nezakonitem prenehanju pogodbe o zaposlitvi zmanjševal škodo tako, da se je zaposlil pri drugem delodajalcu, za isto obdobje ni mogoče priznati delovnega razmerja tako, da bi seštevek delovnih časov presegal polni delovni čas. Po prvem odstavku 66. člena ZDR-1 lahko delavec z zaposlitvami za krajši delovni čas z več delodajalci doseže polni delovni čas, določen z zakonom.

Glede na navedeno ni utemeljenih razlogov za nepriznanje delovnega razmerja pri toženi stranki za razliko do polnega delovnega časa oziroma največ v obsegu 55 % polnega delovnega časa v času, ko je bila tožnica zaposlena pri drugih delodajalcih za krajši delovni čas.