TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Ob ugoditvi pritožbama zagovornikov obtoženega B.C. in po uradni dolžnosti se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika posameznika.

Ustavno sodišče RS je v svoji odločbi Up-186/15-25 z dne 4. 7. 2019 v točki 16 obrazložitve zapisalo, da mora biti za zagotovitev varstva domneve nedolžnosti presoja priznanja krivde, ki jo opravi sodnik prve stopnje, vestna in poglobljena,kar v praksi pomeni, da mora sodnik preveriti jasnost in popolnost priznanja tudi tako, da obtoženca izpraša o temeljnih dejstvih in o poteku kaznivega dejanja, ki se mu očita. In še, da skrbno ravnanje v skladu z Ustavo in zakonom od sodnika zahteva, da se prepriča, ali je to, kar obtoženec priznava, dejansko to, kar izhaja iz dokaznega materiala v obtožnem aktu, in ali oboje ustreza pravni kvalifikaciji v obtožnem aktu. Če o tem ostane kakršenkoli dvom, domneva nedolžnosti zahteva, da mora sodišče priznanje zavrniti in opraviti glavno obravnavo, v kateri lahko natančno razišče dejansko stanje. Pritožbenemu sodišču se je na podlagi izvajanj zagovornikov (šele v besedi strank), da so poškodbe (policistu) nastale ob priliki pobega in ne z namenom grdega ravnanja in da intenziteta poškodb ne dosega praga lahke telesne poškodbe, porodil dvom o tem, ali je obtoženec priznal točno to kaznivo dejanje, kot je opisano pod točko 2 prvostopenjskega izreka in je predmet obtoževanja. Obtoženec v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem ni nikoli ničesar povedal (ni se izjasnil ne na policiji, ne v preiskavi in ne na predobravnavnem naroku), vendar bi navedbe obrambe kazale na to, da je sodnik prve stopnje presojal le dokazno podprtost objektivnih znakov kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja iz 299. člena KZ-1 (protipravno ravnanje oziroma protipravno povzročeno posledico obtoženčevega delovanja po opisu), ni pa v okviru pogojev iz 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP preverjal ali je bilo priznanje skladno z opisom v obtožnici glede obtoženčevega subjektivnega (psihičnega) odnosa do storjenega kaznivega dejanja in posledično krivde.