TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe spremeni v delu drugega odstavka I. točke izreka, v katerem je sodišče prve stopnje odločilo o denarnem povračilu v višini 5.387,04 EUR, tako, da se glasi:

„ter tožeči stranki obračunati denarno povračilo v višini 5.387,04 EUR bruto, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke ter ji nakazati ustrezen neto znesek, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.“

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Sporna pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena, ker je bil tožnik v tistem času na bolniškem staležu in tožena stranka ni želela, da bi mu ravno takrat prenehala zaposlitev. Pogodba o zaposlitvi tako ni bila sklenjena iz razloga, kot je naveden v pogodbi, to je zaradi začasno povečanega obsega dela. Ker „ohranjanje bolniškega staleža“ ni zakonski razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, je bila ta pogodba o zaposlitvi sklenjena nezakonito, zato je med pravdnima strankama obstajalo delovno razmerje za nedoločen čas.

Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine povračila zmotno upoštevalo okoliščine, da tožnik živi v najemniškem stanovanju, da ima brezposelno partnerko in dvoletnega sina, saj gre za kriterije, ki jih je oblikovala sodna praksa v času veljavnosti ZDR. Teh kriterijev pa pri odločanju o višini denarnega povračila, o kateri sodišče odloča v času veljavnosti ZDR-1, ni več mogoče uporabiti. Drugi odstavek 118. člena ZDR-1 namreč izrecno določa, da se višino denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja.