TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se izvršitev odločbe Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-3804/2023/8 (1221-12) z dne 18. 9. 2023 zadrži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Toženka je ugotovila, da tožnik v času bivanja v Republiki Hrvaški, kot je sam izjavil, ni imel nobenih težav niti s hrvaškimi policisti niti z uradnimi osebami ali katerokoli drugo osebo. Toženka je ugotovila, da iz tožnikovih izjav ni mogoče sklepati, da mu bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški kršene človekove pravice ali, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite oziroma postopku sprejema. Iz izpodbijane odločbe tudi jasno izhaja, da je toženka tudi na podlagi drugih izvedenih dokazov ugotovila, da v Republiki Hrvaški ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine, kar bi narekovalo drugačno odločitev.

Če bi predaja prosilca drugi državi članici EU torej pomenila kršitev načela nevračanja, postane izjemoma uporaba t. i. klavzule suverenosti za državo obvezna. Tožnik pa niti ne zatrjuje, toliko manj dokaže, da bi bila izpolnjena vsebinska merila, ki so določena v prvem odstavku 33. člena Ženevske konvencije in 3. členu EKČP, zato je ta tožbeni ugovor, ki „zahteva“ uporabo prvega odstavka 33. člena Ženevske konvencije in 3. člen EKČP, neutemeljen.