TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Navedbe tožeče stranke se lahko kvečjemu razume, da je Upravna enota oziroma njen uradnik storil kaznivo dejanje v upravnem postopku. To pa ni ničnostni razlog po 2. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Slednji se nanaša na vprašanje, ali bi z izvršitvijo odločbe prišlo do kaznivega dejanja. Določnih trditev v tem okviru pa tožeča stranka ni postavila.

Kar pa se tiče prisiljenja, izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja, velja, da je vsebina izdane odločbe njihova posledica. Med nedovoljenimi ravnanji in odločbo je vzročna zveza. Samo ravnanje, torej kdo, kdaj in s kakšnimi konkretnimi dejanji je storil in na koga je pritiskal, pa mora biti izkazano. Prisila je konkretna in se je vršila na določen organ. Nič od naštetega Upravna enota ni zaznala, tožeča stranka pa ne izkazala. Ta je dala ponudbo za prodajo svojega gozdnega zemljišča, stranka z interesom pa jo je sprejela. Upravna enota je, po tem ko je preverila, ali so izpolnjene predpostavke po ZKZ, ta pravni posel odobrila.

Sicer pa se da iz tožbenih navedb razbrati, da je srž nesoglasij v gradnji cestnega križišča. To bi morda sodilo na področje pravilno ugotovljenega dejanskega stanja v odločbi o odobritvi pravnega posla. S tem v zvezi je Ustavno sodišče Republike Slovenije oblikovalo naslednje stališče. Ugotovljeno dejansko stanje v prvotnem postopku ni predmet (ponovne) presoje v postopku za izrek ničnosti te odločbe.