TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. 42110-255/2019-2 z dne 3. 4. 2019 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, po poteku tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zakon v 2. alineji prvega odstavka 45.a člena ZDoh-2 pogojuje uveljavitev posebne davčne osnove s trajanjem napotitve, ki mora biti neprekinjeno več kot 30 dni. Pri tem pa trajanja napotitve ni mogoče apriorno enačiti oz. mešati z (delovnim) časom, ki ga napotitev zajema. Trajanje napotitve oz. pogodbe o napotitvi in dnevna, tedenska oz. mesečna delovna obveznost, ki jo ima tako napoteni delavec, sta namreč dve različni kategoriji.

Drugostopenjski davčni organ je argumentiral, da je nepretrganost napotitve treba razumeti le kot napotitev, ko delodajalec delavca v tujino napoti za celotno njegovo delovno obveznost (kar sicer po naziranju drugostopenjskega organa ni nujno za polni delovni čas), in da se olajšava lahko priznava le, če delavec ne bi opravljal drugega dela v državi, iz katere je napoten. Samo zakonsko besedilo pogoja, da mora napoteni delavec celotno delovno obveznost opraviti v tujini in da ne sme opravljati drugega dela v državi, iz katere je napoten, ne vsebuje. Na takšno dodatno pogojevanje ter enačenje pojmov trajanja napotitve in obsega opravljenega dela napotenega delavca glede na delovni čas pa ne napotuje niti predlog ZDoh-2S. Kot rečeno, se predlog sklicuje zgolj na to, da mora iti za v nekem oziru trajnejšo napotitev, ki od delavca zahteva določene obširnejše prilagoditve zasebnega življenja ter ki hkrati ne preseže pogoja začasnosti. Dejanskega stanja v zvezi s tem, ali je tožnikova napotitev toliko trajna, da je v njegovem primeru prišlo do dovoljšnjih prilagoditev njegovega zasebnega življenja, ter hkrati ne povsem trajna, pa toženka, kot to s tožbo izpostavlja tožnik, ni raziskala.