TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Namen 2. točke 3. člena ZVZD-1, na podlagi katere se kot delodajalec v smislu tega zakona šteje tudi oseba, ki na kakršnikoli drugi pravni podlagi zagotavlja delo delavcu, je po obrazložitvi Ustavnega sodišča RS v tem, da krepi varstvo delavcev. V sodni praksi uveljavljeno stališče, po katerem v primeru, ko sta dejanski in formalni delodajalec dve različni osebi, slednji ne odgovarja za škodo, v nasprotju z omenjenim namenom izvzema odgovornost ravno tistega delodajalca, ki ga delovnopravna zakonodaja primarno predvideva kot nosilca obveznosti zagotavljati zdravo in varno delovno okolje. Takšno stališče je v nasprotju z ustavno zahtevo po ustvarjanju pogojev za varno delo, saj omogoča, da se delodajalec, s katerim ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, izogne izpolnjevanju obveznosti iz naslova zagotavljanja varnega in zdravega dela za napotene delavce, in odgovornosti za škodo, ki jo ti utrpijo v nesreči pri delu. Upoštevaje obrazloženo pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zavrnitev tožbenega zahtevka neutemeljeno oprlo na ugotovitev, da druga toženka kot t. i. formalna delodajalka ne more biti odškodninsko odgovorna.