TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Predmet posojilne pogodbe je bil denar kot nadomestna stvar. Zato ni bilo nujno, da bi tožnik posojilodajalcu vrnil posojilo iz denarja, ki je bil predmet zavarovanja, ampak bi to lahko storil tudi iz drugih denarnih sredstev. Pritožbeno sodišče mu zato načelno pritrjuje, da je zato, kljub morebitni zapadlosti terjatve, ugotovitvi, da je šlo za namensko posojilo in dejstvu, da trditev o novo sklenjenem dogovoru (glede roka in namena posojila) ni bilo, z denarjem, ki je bil predmet ukrepa zavarovanja in ga je dobil s posojilno pogodbo, smel razpolagati in bi z njim, saj je bil njegova last, vsaj načeloma lahko ustvarjal tudi dobiček v daljšem časovnem obdobju.

Dejstvo, da je predmet posojilne pogodbe denar kot nadomestna stvar in da je bil last tožnika, bi bilo pomembno šele, če bi tožnik trdil (sodišče prve stopnje pa to tudi ugotovilo), da je v času po zapadlosti terjatve (pritožnik je trdil, da je terjatev zapadla oktobra 2009), ko bi ga posojilodajalec lahko kadarkoli pozval na vračilo, razpolagal z dovolj dodatnih denarnih sredstev (oziroma, da je imel možnost, da bi jih kadarkoli pridobil) iz katerih bi, če bi bilo to potrebno, vrnil posojilo. Tožnik bi zato, ne glede na to, da gre za generičen predmet pogodbe, posojilo, kot je to predpostavilo sodišče prve stopnje, dejansko vračal iz sredstev na računu, na katerega je bilo poseženo z ukrepom zavarovanja.