TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija se zavrne.

II. Toženec mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožnici njene stroške odgovora na revizijo v znesku 335,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Ugotovitev (objektivne) žaljivosti sporne izjave ne more zadoščati za zaključek, da je toženec presegel meje sprejemljive kritike. Ustaljeno je stališče, da je slog izražanja (slab ali dober) kot tak varovan skupaj z vsebino izjave in da uporabljeni izrazi, čeprav so morda vulgarni ali žaljivi, služijo stilističnim namenom. Odločilna okoliščina, ki je tehtnico nagnila v prid tožnice, je neobstoj zadostne dejanske podlage, ki bi podpirala toženčevo vrednostno sodbo, v povezavi s to ugotovitvijo pa tudi vsebina zapisa na Twitterju. Tožničino sporočilo, da so med člani Facebook skupine Legija smrti tudi vidni člani politične stranke, katere predsednik je toženec, ki pomeni izjavo o dejstvu, je po vsebini, slogu in sporočilni moči neprimerljivo s toženčevo neodmerjeno prispodobo, naperjeno v osebo tožnice, zato ni mogoče šteti, da je bil toženčev tvit le protiutež predhodnega tožničinega ravnanja. Upoštevaje tudi resnost očitka tožnici in dejstvo, da je sporni tvit na povprečnega bralca učinkoval kot samostojna celota, to lahko vodi le v sklep, da ni bila podana prepričljiva in trdna dejanska podlaga za vrednostno sodbo na račun tožnice. Ko je tako, je tisto kar ostane, zgolj vulgarna karikatura, izrečena z izključnim namenom osramotiti in očrniti tistega, ki ga zadeva. Uporaba komunikacijskega kanala Twitter nikomur, tudi ne vplivnemu opozicijskemu voditelju ne podeljuje carte blanche za sporočanje po spletu niti ne more biti izgovor za afektivno in seveda še manj za premišljeno ravnanje.

Teza v izpodbijani sodbi, da gre v obravnavani zadevi tudi za kolizijo med svobodo (političnega) izražanja na eni in svobodo (novinarskega) izražanja na drugi strani, je, ker temelji na zmotnem pojmovanju doktrine učinka zastraševanja (chilling effect), preveč daljnosežna. Jedro presoje v obravnavani zadevi je med tožničino osebnostno sfero na eni ter toženčevo svobodo izražanja na drugi strani. Kljub temu ima dejstvo, da je toženec širil mnenje o tožnici – novinarki, pomembno težo. Pojem časti in dobrega imena je večplasten. V njem se prepletata zavest o lastni vrednosti (notranja, subjektivna čast) in spoštovanje človeka v družbi, njegova veljava v očeh drugih ljudi (zunanja, objektivna čast). Zunanja čast zajema človekovo delovanje v vsej njegovi celovitosti, tudi v poklicnem delovanju. S tem ko ji z uporabo grobih besednih figur odreka odlike, ki so bit novinarskega dela, toženec tožnico razvrednoti kot novinarko in ji jemlje veljavo v očeh drugih, spričo uporabljenega seksističnega podtona pa tudi kot žensko, s čimer je bil porušen njen notranji mir.

Sprejeta odločitev o protipravnosti toženčevega ravnanja ne more poseči v jedro toženčeve svobode izražanja niti ne more prizadeti intimnega občutka tretjih, da se smejo svobodno (politično) izražati prek spleta. Sporočilo sodbe v obravnavani zadevi ni v tem, da toženec ne bi smel kritizirati osrednjega nacionalnega medija ali izreči mnenja o tožničini (ne)pristranskosti niti v tem, da bi se moral vesti spodobno in politično korektno ali da bi moral biti njegov diskurz argumentiran. Gre preprosto za to, da je bilo razmerje med tožničino osebnostno sfero in toženčevo svobodo izražanja do take mere porušeno, da to utemeljuje poseg v svobodo izražanja slednjega.