TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Tožnik je predhodno zaprosil za mednarodno zaščito tudi že na Madžarskem, kjer je po lastnih navedbah ostal približno 10 – 15 dni, vendar tam na odločitev ni počakal. V Sloveniji je svojo prvo namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito s posebno pisno izjavo izrecno umaknil, nato pa jo je ponovno vložil dne 26. 5. 2016. Na zaslišanju na glavni obravnavi pa je izpovedal, da je že od začetka hotel v Italijo ter da je na Madžarskem sicer tudi zaprosil za azil, vendar tam na odločitev ni počakal, ampak je ostal le 10 – 15 dni, nato pa odšel v Italijo. Ko je bilo tožniku na glavni obravnavi predočeno, da je prvo namero za vložitev prošnje v Sloveniji umaknil, je to potrdil. Navedene okoliščine tudi po presoji sodišča dajejo zadostno podlago za zaključek, kot ga je naredila tožena stranka, da je v tožnikovem primeru podana znatna nevarnost, da bo tožnik, če ne bo pridržan v Centru za tujce, Slovenijo in Azilni dom samovoljno zapustil, še zlasti ob dejstvu, da si že od začetka želi v Italijo.

Ker tožnik v tožbi očita, da je tožena stranka pri ustni naznanitvi izrečenega ukrepa pridržanja časovno omejitev izrekla na dva različna alternativna načina, od katerih je le enega mogoče enačiti s časovno omejitvijo, kot je opredeljena v izreku pisnega odpravka, sodišče pojasnjuje, da ta nepravilnost sama po sebi ni mogla vplivati na pravilnost odločitve tožene stranke o stvari, ki je tudi sicer po presoji sodišča pravilna in ki tudi v obrazložitvi na razumljiv način pojasnjuje, da pridržanje skladno s 3. odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III traja čim manj časa in ne sme trajati dlje, kot je razumno potrebno za skrbno izvedbo upravnih postopkov, vse do izvršitve predaje skladno s to uredbo.