Odločba o razveljavitvi sodbe Vrhovnega sodišča, sodbe Višjega sodišča v Ljubljani in sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani

511. Odločba o razveljavitvi sodbe Vrhovnega sodišča, sodbe Višjega sodišča v Ljubljani in sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani

Številka: Up-511/17-20

Datum: 7. 1. 2021

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. B., C., ki jo zastopa dr. Blaž Kovačič Mlinar, odvetnik v Ljubljani, na seji 7. januarja 2021

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 14942/2012 z dne 9. 3. 2017, sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. VII Kp 14942/2012 z dne 16. 3. 2016 in sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani št. IV K 14942/2012 z dne 8. 9. 2015 se razveljavijo in zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Ljubljani v ponovno odločanje.

Pritožnici je bil s pravnomočnim sklepom sodišča izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po prvem odstavku 70.b člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16, 27/17, 23/20 in 91/20 – v nadaljevanju KZ-1) zaradi storitve protipravnega dejanja, ki ima znake kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena v zvezi z drugim odstavkom 29. člena KZ-1. Višje sodišče je pritožbi pritožničinih zagovornikov zoper izpodbijani sklep zavrnilo, Vrhovno sodišče pa je zavrnilo njuni zahtevi za varstvo zakonitosti.

Pritožnica med drugim navaja, da naj bi ji bila kršena pravica do obrambe, ker je sodišče prve stopnje kot nepotrebnega zavrnilo dokazni predlog obrambe, naj klinični psiholog predloži osebnostni vprašalnik MMPI-201 (Glej opombo 1) in Rorschachov projekcijski preizkus. (Glej opombo 2) Pri tem naj bi očitno napačno upoštevalo stališče kliničnega psihologa, da so psihodiagnostični instrumenti dostopni samo usposobljenim strokovnjakom in da naj bi se s tem ohranila veljavnost teh testov. Procesna jamstva v kazenskem postopku naj bi imela prednost pred tovrstnimi pomisleki. Uporaba medicinskih ukrepov v kazenskem pravu naj bi pomenila poseganje v najintimnejšo sfero obdolženčeve osebnosti. Uporaba medicine na prisilen način naj bi bila, razen v izjemnih primerih, v nasprotju s pravili etike, zato naj bi bilo treba te varnostne ukrepe uporabljati restriktivno. Obramba naj bi imela pravico preizkusiti rezultate testiranj pri drugem strokovnjaku in s tem pravico do podajanja strokovnih pripomb na izvedensko mnenje. Ker naj bi bila javnost v kazenskem postopku zoper pritožnico izključena, naj ne bi obstajala nevarnost javnega razkritja ali zlorabe psiholoških testov. Pri podaji tega predloga naj bi pritožnica poudarila, da želi na ta način preveriti verodostojnost in pravilnost mnenja kliničnega psihologa; samo s tem naj bi ji bilo to dejansko omogočeno. Zato naj ne bi držalo stališče Vrhovnega sodišča, da naj obramba ne bi pojasnila, kaj želi s tem predlogom dokazovati.

Vrhovno sodišče je v celoti sprejelo stališča sodišča prve stopnje in Višjega sodišča, 1) da naj bi bil klinični psiholog neposredno zaslišan, obramba pa naj bi imela možnost preizkusiti njegove ugotovitve in metode dela, 2) da naj bi bilo izvedensko mnenje rezultat celotnega strokovnega angažmaja izvedenca, način oprave dela in priprave mnenja pa naj bi bil v njegovi pristojnosti ter 3) da naj bi bili psihodiagnostični instrumenti dostopni samo usposobljenim strokovnjakom in da naj jih izvedenec ne bi smel posredovati niti v okviru sodnoizvedenskega dela, namen varovanja pa naj bi bilo ohranjanje veljavnosti testov. Vrhovno sodišče je poudarilo, da naj bi bila obrambi dana možnost grajanja izbranih metod dela izvedenke in kliničnega psihologa, to naj bi tudi storila, izvedenka in klinični psiholog pa naj bi na vse njene očitke odgovorila. Sodišče naj bi se pri ugotavljanju odločilnih dejstev seznanilo tudi s tremi mnenji psihiatrov, ki jih je v spis vložila obramba, dva od njih naj bi zaslišalo. Sodišče naj bi zaključilo, da niti mnenja niti izpovedbi psihiatrov ne izpodbijajo izvedenskega mnenja. Tudi sicer naj obramba ne bi navedla, kaj konkretno naj bi se z izvedbo predlaganega dokaza dokazovalo oziroma kako naj bi izvedba tega dokaza lahko ovrgla ugotovitve izvedenke in kliničnega psihologa. Obramba naj bi zgolj na pavšalni in posplošeni ravni zatrjevala, da bi se z izvedbo tega dokaza preizkusilo delo izvedencev in da bi lahko obrazloženo zahtevala postavitev drugega izvedenca.

Ustavno sodišče je na seji senata ustavno pritožbo zoper izpodbijane akte s sklepom št. Up-511/17 z dne 24. 4. 2019 sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20 – v nadaljevanju ZUstS) je o tem obvestilo Vrhovno sodišče.