TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Storilec mora plačati sodno takso za pritožbo v znesku 20,00 EUR.

Sodišče prve stopnje je prekršek, za katerega so bile storilcu izrečene tri kazenske točke, pravilno opredelilo kot hujši prekršek. Ne gre za minorni prekršek, kot napačno meni pritožnik, saj je prehitra vožnja načeloma nevarna, in omejitve hitrosti niso same sebi namen. Prav zaradi nevarnosti, ki jo predstavlja prehitra vožnja, je zakonodajalec za kršitve po 46. členu ZPrCP tudi predvidel izrek stranske kazni kazenskih točk. Napačno je stališče pritožnika, da pojem hujšega prekrška v zakonu ni določen. Drži, da ZPrCP in ZP-1 nimata posebnega samostojnega člena, v katerem bi bil opredeljen pojem hujšega prekrška, je pa ta, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, opredeljen v četrtem odstavku 23. člena ZPrCP, oziroma v drugem odstavku 23. člena ZP-1. Pri tem ni pomembno, da gre za člena, v katerih je urejen zaseg vozila. Bistveno je, da je zaseg vozila, enako kot preklic odložitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, mogoč le, če storilec stori hujši prekršek. Ob upoštevanju sistemske razlage predpisa, se določba, ki opredeljuje hujši prekršek, zato nanaša tudi na drugi odstavek 202.e člena.