TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi zoper I. in III. točko izreka sodbe se ugodi in se v tem obsegu izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Niti sedaj tožeča stranka niti njen predhodnik nista dobila javnega pooblastila za izvajanje funkcij državne uprave ali lokalne samouprave, ampak zgolj izvajata naloge, ki so v javnem interesu. Naloge v javnem interesu pa ne gre enačiti z nalogami v okviru javnega pooblastila za izvajanje funkcij državne uprave in ker slednjega tožeča stranka nima, je neutemeljen pritožbeni očitek, da odločanje v sporu iz pogodbe o štipendiranju ne sodi v sodno pristojnost.

Pravdni stranki, ki sta sklenili pogodbo o štipendiranju, sta obe gospodarski družbi, zato bi sodišče prve stopnje moralo presoditi, ali je med njima bila sklenjena gospodarska pogodba in če je bila, potem je potrebno glede zastaranja terjatev upoštevati določbo 349. člena OZ glede zastaranja terjatev iz gospodarskih pogodb.

Sodišče prve stopnje se ni izreklo glede tega ali je v okoliščinah konkretnega primera, ko se je s pogodbo urejalo štipendiranje na podlagi regijske štipendijske sheme po ZSRR, šlo za profitno ali neprofitno dejavnost. Prav tako ni podalo razlogov glede tega, zakaj ne šteje 31. 3. 2013 kot dan, ko je bila znana škoda (in povzročitelj škode) kot zatrjuje tožena stranka in ni obrazložilo, zakaj meni, da je zastaranje začelo teči šele po pozivu tožeče stranke k plačilu z dne 2. 10. 2015.