TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba drugega toženca se zavrne in se izpodbijana delna zamudna sodba potrdi.

II. Pritožbi prvega toženca se delno ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

III. V preostalem se pritožba prvega toženca zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

IV. Toženca sama krijeta svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa sta v roku 15 dni dolžna povrniti vsak po 1.267,82 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa dejstva konkretnega primera, ki ustrezajo zakonskemu dejanskemu stanu iz 8. člena ZGD-1 (spregled pravne osebnosti), zato je odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka zoper drugega toženca pravilna.

Prvi toženec je solidarno z drugim tožencem dolžan plačati vtoževani znesek zato, ker je v času, ko je bil direktor družbe, ravnal v nasprotju s svojimi dolžnostmi in odgovornostmi ter sklenil pogodbo s tožečo stranko, čeprav je vedel, da družba zaradi neupravičenega odlivanja sredstev tožeče stranke ne bo mogla poplačati. Toženčevo obveznost do tožeče stranke vzpostavlja določba četrtega odstavka 263. člena ZGD-1, saj je s svojim ravnanjem družbi, katere direktor je bil, povzročil škodo in jo plačilno povsem izčrpal, tako da slednja ni mogla (in ne more) poplačati svojih upnikov, med njimi tožeče stranke.

V primeru, kot je obravnavani, ko tožnik tožbo naperi zoper dva toženca in zahteva njuno solidarno obveznost, pa sta zaradi procesnega položaja izdani dve odločbi (npr. kot v tem primeru najprej delna zamudna sodba in nato končna sodba), je v sodni praksi običajno, da sodišče v zadnji odločbi, če ji ugodi, besedo „solidarno“ iz tožbenega zahtevka v izrek sodbe prenese tako, da je jasno, da gre za solidarno zavezo tožencev iz prve in druge sodne odločbe. V tem smislu je treba razumeti tudi konkretni izrek "solidarno s prej drugo toženo stranko".