TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

Ko gre za sklep o ugovoru zoper plačilni nalog, ki ga izda sodišče prve stopnje, je dolžno izpolniti zakonsko zahtevo po opozorilu stranki glede začetka teka roka za plačilo sodne takse sodišče prve stopnje, ko gre za pritožbo zoper sklep o ugovoru proti plačilnemu nalogu, pa se zakonska dolžnost opozorila nanaša na pritožbeno sodišče. Sedmi odstavek 34.a člena ZIZ govori o sodišču, ki pravnemu sredstvu ne ugodi, in o sodišču, ki mora v takem primeru stranko opozoriti glede začetka teka roka. Že glede na jezikovno razlago je torej mogoče razumeti, da gre za eno in isto sodišče, torej tisto sodišče, ki odloči o pravnem sredstvu in nato stranko tudi opozori na začetek teka roka. Sicer pa je bistveno, da stranka opozorilo dobi, s strani katerega sodišča je opozorjena, pa za varstvo njenih pravic niti ni pomembno.

Zakonska domneva fikcije umika vloge, ko je plačilo sodne takse procesna predpostavka, ima tudi ustavnopravne in konvencijske razsežnosti. Ustavna pravica do sodnega varstva in konvencijska pravica do poštenega sojenja namreč zagotavljata stranki vsebinsko odločanje o vlogi, če se vloga šteje za umaknjeno, pa je stranka za tako odločitev prikrajšana. Za učinkovito uveljavljanje pravice do sodnega varstva in pravice do izjave je potreben tudi pravilen pravni pouk. Kljub temu pa ni pravilno pritožbeno stališče, da mora biti opozorilo po sedmem odstavku 34.a člena ZST-1 v pravnem pouku sklepa in ne v njegovi obrazložitvi. Res je zavezujoč le izrek sodne odločbe, njena obrazložitev pa ne, ter je sestavni del sodne odločbe tudi pravni pouk. Vendar slednje ne velja za vse odločbe. Že iz prvega odstavka 324. člena ZPP izhaja, da mora imeti pisna sodba uvod, izrek in obrazložitev ter pravni pouk o pritožbi – torej le o pravnem sredstvu, in to le o rednem. Če so zoper sodno odločbo možna le izredna pravna sredstva, pravnega pouka v njej ni. Če torej zakon ne predpisuje, da mora biti stranka v pravnem pouku opozorjena o zakonsko sicer predvidenih izrednih pravnih sredstev, to še toliko bolj velja za opozorilo v zvezi s tekom roka za plačilo sodne takse.

Stranke v sodnem postopku nimajo le pravic, temveč tudi dolžnosti, ena od njih je zadostna procesna skrbnost. Že od povprečno skrbne stranke pa je utemeljeno pričakovati, da prebere tudi obrazložitev sodne odločbe, izdane v zvezi z njenim lastnim pravovrastvenim zahtevkom, čeprav sicer ta del odločbe ni zavezujoč. Nenazadnje je ustrezna obrazložitev pogoj za učinkovito vložitev pravnega sredstva in kot taka zato ni le postranskega pomena. Pritožbenega argumenta, da obrazložitev ne sodi med obvezno branje zato višje sodišče ne sprejema.