Zakon o varstvu okolja (ZVO)

1351. Zakon o varstvu okolja

Na podlagi prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenijen izdajam

U K A Z
o razglasitvi Zakona o varstvu okolja

Razglašam Zakon o varstvu okolja, ki ga je sprejel Državni zbor republike Slovenije na seji dne 2. junija 1993.

0100-81/93

Ljubljana, dne 10. junija 1993.

Predsednik
Republike Slovenije
Milan Kučan l. r.

ZAKON
O VARSTVU OKOLJA

I. TEMELJNE DOLOČBE

1. Splošne določbe

1. člen

(namen zakona)

(1)

Ta zakon ureja varstvo življenjskega in z njim neločljivo povezanega naravnega okolja ter splošne pogoje rabe naravnih dobrin (v nadaljevanju: varstvo okolja) kot temeljnega pogoja za zdrav in obstojen razvoj (okolje ohranjajoč razvoj).

(2)

Usmerjanje razvojnih procesov, posegov v prostor in drugih posegov v okolje mora izhajati iz uravnoteženosti razvojnih in okoljskih potreb. Zadovoljevanje potreb sedanje generacije mora upoštevati enake možnosti zadovoljevanja potreb prihodnjih.

(3)

Namen varstva okolja je ohranitev, izboljšanje in razvoj celovitosti, raznovrstnosti in kakovosti naravnih prvin, naravnih združb, naravnih dobrin in v njihovem okviru naravnih bogastev.

(4)

Merilo vseh ravnanj in norm varstva okolja je človekovo zdravje, počutje in kakovost njegovega življenja ter preživetje, zdravje in počutje živih organizmov.

2. člen

(urejanje varstva okolja)

(1)

Urejanje zadev varstva okolja je v pristojnosti Republike Slovenije (v nadaljevanju: republika), razen kadar gre za z zakonom določene zadeve iz državne pristojnosti, ki se nanašajo na razvoj mest, ali kadar gre za zadeve lokalnega značaja ali pomena.

(2)

Zadeve lokalnega značaja ali pomena so tiste, ki so, izvirajo ali lahko izvirajo samo iz območja lokalne skupnosti, njihov obseg ali vpliv pa ne presega njenih meja in jih lokalna skupnost lahko samostojno ureja, organizira, upravlja, nadzira, prepreči, financira, spodbuja ali drugače skrbi zanje, nanašajo pa se zlasti na:

1.

naravne dobrine, ki so v lasti lokalne skupnosti ali so lokalnega pomena,

2.

lokalne javne službe varstva okolja,

3.

posebne ukrepe varstva okolja iz njene pristojnosti,

4.

programiranje in planiranje na področju varstva okolja,

5.

subsidiarne obveznosti priprave in izvedbe sanacije,

6.

zagotavljanje podrobnejšega ali posebnega monitoringa.

3. člen

(cilji varstva okolja)

(1)

Temeljni cilji varstva okolja so:

1.

trajno ohranjanje vitalnosti narave, biološke raznovrstnosti in avtohtonosti biotskih vrst, njihovih habitatov ter ekološkega ravnotežja,

2.

ohranjanje raznovrstnosti in kakovosti naravnih dobrin, naravnega genskega sklada ter ohranjanje rodovitnosti zemljišč,

3.

ohranjanje in obnavljanje pestrosti ter kulturne in estetske vrednosti krajine in naravnih vrednot,

4.

zmanjševanje porabe naravnih virov, snovi in energije.

(2)

Operativni cilji varstva okolja so:

1.

postopen prehod na uporabo obnovljivih naravnih virov,

2.

preprečevanje nevarnosti ter zmanjševanje obremenitev za okolje,

3.

odprava poškodb okolja ter ponovna vzpostavitev njegovih regeneracijskih sposobnosti.

(3)

V namen okolje ohranjajočega razvoja so cilji varstva okolja tudi:

1.

spremembe v proizvodnji in vzorcih porabe, ki prispevajo k minimizaciji porabe naravnih virov in ustvarjanja odpadkov,

2.

razvoj in uporaba takšnih tehnologij, ki zmanjšujejo in odpravljajo obremenjevanja okolja,

3.

uporaba neškodljivih in razgradljivih kemikalij in snovi, ki se ne kopičijo v živih organizmih.

4. člen

(zagotavljanje varstva okolja)

Varstvo okolja zagotavljajo v okviru svojih pristojnosti oziroma pravic ali obveznosti:

1.

republika;

2.

občine in mestne občine oziroma širše lokalne skupnosti (v nadaljevanju: lokalne skupnosti);

3.

državljani in drugi prebivalci kot posamezniki ali organizirani v društva, strokovna in druga združenja ter druge nevladne organizacije za varstvo okolja;

4.

podjetja, ki opravljajo dejavnosti varstva okolja in njihova združenja;

5.

izvajalci javnih služb, posameznih zadev na področju javnih služb in nosilci javnih pooblastil na področju varstva okolja;

6.

povzročitelji obremenitev okolja.

5. člen

(pojmi)

Pojmi imajo po tem zakonu naslednji pomen:

1.

Okolje je tisti del narave, kamor seže ali bi lahko segel vpliv človekovega delovanja. Naravno okolje je sestav prvobitne in po človeku preoblikovane narave. Življenjsko okolje je del okolja, kjer je vpliv na človeka neposreden. Grajeno in drugo tehnično okolje je po tem zakonu del okolja le kot dejavnik sprememb okolja.

1.1.

Narava je celotnost materialnega sveta in sestav z naravnimi zakoni med seboj povezanih in soodvisnih delov in procesov. Človek je sestavni del narave.

1.2.

Naravne prvine so tla, voda, zrak, živali in rastline, ki tvorijo litosfero, pedosfero, hidrosfero, atmosfero ter biosfero.

1.3.

Naravni dejavniki so fizikalno-kemični procesi, relief, podnebje, hidrografske in biološke razmere ter drugi dejavniki, ki povzročajo spremembe okolja. Dejavniki okolja so tudi vplivi človekovega delovanja.

2.

Naravna združba (ekosistem) je dinamičen sestav življenjskega prostora (biotop) in življenjske združbe (biocenoza), ki se kaže kot preplet naravnih prvin in naravnih dejavnikov, ki medsebojno reagirajo kot funkcionalna enota.

2.1.

Habitat je običajni življenjski prostor posameznega organizma ali populacije.

3.

Naravne dobrine so sestavine narave, pomembne za zadovoljevanje človekovih materialnih in duhovnih potreb ter interesov in so lahko izključno ali hkrati naravno javno dobro, naravni viri ali naravne vrednote. Redke, dragocene ali vrednejše naravne dobrine so naravno bogastvo.

3.1.

Naravno javno dobro so površine v javni lasti, in sicer negrajeni deli zemljiškega, podzemnega, vodnega, morskega in zračnega javnega dobra, na katerih sta dostopnost in gibanje pod enakimi pogoji omogočena vsem.

3.2.

Naravni viri so obnovljive ali neobnovljive naravne prvine, ki so posredno ali neposredno gospodarsko izkoristljive.

4.1.

Poseg v okolje je vsako trajno ali začasno človekovo dejanje ali opustitev ravnanja, ki s svojim vplivom lahko ogrozi ali ogroža zdravje ali okolje in ima za posledico njegovo umetno spremembo, obremenitev ali zaviranje njegovih naravnih sprememb, nanaša pa se zlasti na:

-

izkoriščanje in uporabo naravnih dobrin,

-

posege v prostor,

-

proizvodne in druge dejavnosti,

-

promet in porabo blaga,

-

emisije v vodo, zrak ali tla, odlaganje in kopičenje odpadkov ter druge vplive na okolje.

4.2.

Nedopusten poseg v okolje je poseg, katerega vpliv povzroča čezmerno obremenitev, nevarnost za okolje ali poškodbo okolja.

5.1.

Emisija je izpuščanje oziroma oddajanje snovi (v tekočem, plinastem ali trdnem stanju) ali energije (hrup, vibracije, sevanje, toplota, svetloba) iz posameznega vira v okolje.

5.2.

Imisija je koncentracija snovi in drugih pojavov v okolju kot posledica emisije in delovanja naravnih in antropogenih dejavnikov.

5.3.

Odpadek je vsaka snov oziroma predmet v tekočem, plinastem ali trdnem agregatnem stanju neznanega lastnika ali ki ga proizvajalec, lastnik ali imetnik ne more ali ne želi uporabiti sam, ga ne potrebuje, ga moti oziroma mu škodi ali ga je zaradi interesov varstva okolja oziroma drugega javnega interesa treba obdelati, predelati ali odložiti, kot je predpisano.

5.3.1.

Nevarni odpadki so odpadki, ki nepredelani zaradi fizikalnih, kemičnih ali kužnih lastnosti lahko prispevajo ali imajo za posledico ogrožanje zdravja, če niso izolirani iz okolja, ki posredno ali neposredno učinkujejo na organizme zaradi njihove izpostavljenosti ali nalaganja v njih preko prehranjevalne verige, zaradi vzajemnih učinkov ali drugače. Odpadki se štejejo za nevarne, dokler ni dokazano nasprotno.

5.3.2.

Radioaktivni odpadki so nevarni odpadki, ki vsebujejo enega ali več radioaktivnih izotopov in so lahko nizko, srednje ali visoko radioaktivni odpadki ter zaradi svojih lastnosti zahtevajo posebno ravnanje.

5.3.3.

Komunalni odpadki so gospodinjski in njim podobni odpadki, ki nastajajo v proizvodnih in storitvenih dejavnostih, v bivalnem okolju ter na površinah in v objektih v javni rabi, ki so pretežno trdi in po svoji sestavi heterogeni, zaradi razpršenosti virov njihovega nastanka in količine na viru pa se ravnanje z njimi zagotavlja na lokalni ravni.

5.3.4.

Komunalne odpadne vode so odpadki z lastnostmi komunalnih odpadkov, ki so pretežno tekoči in zato zahtevajo posebno tehnologijo odvajanja in čiščenja.

5.3.5.

Posebni odpadki so odpadki, ki niso nevarni ali komunalni odpadki, in je treba zaradi količine ali lastnosti ravnati z njimi na poseben predpisani način.

5.3.6.

Odlagališče je prostor ali objekt na površini ali pod njo, ki omogoča varno in nadzorovano, končno ali začasno odlaganje odpadkov, ne da bi bilo s tem ogroženo zdravje, ali kakovost vode ali zraka ali ekološki pogoji zunaj odlagališča ali pokrajina, pri čemer se uporabljajo tisti zaščitni ukrepi, ki jih omogoča najboljša v praksi uspešno preizkušena tehnologija.

6.

Obremenitev okolja je, ne glede na to ali gre za obremenjevanje ali obremenjenost, vsak poseg oziroma posledica posega v okolje, ki je izključno ali hkrati povzročila ali povzroča onesnaženje okolja, razvrednotenje okolja, tveganje za okolje ali poškodbo okolja, ter raba in izkoriščanje naravnih dobrin.

6.1.

Dopustna obremenitev okolja je obremenitev, ki ne presega predpisanih normativov ali okvirov dovoljenih posegov v okolje (mejne vrednosti).

6.2.

Čezmerna obremenitev okolja je obremenitev, ki presega predpisane mejne vrednosti ali okvire dovoljenih posegov v okolje.

6.3.

Celotna obremenitev so skupni vplivi in učinki več istovrstnih sestavin, integralna obremenitev pa so skupni vplivi in učinki vseh prisotnih raznovrstnih sestavin.

6.4.

Opozorilna vrednost je s predpisom določena meja, pri kateri so verjetni škodljivi vplivi pri ponavljajoči se izpostavljenosti in je podlaga za opozorila in priporočila.

6.5.

Kritična obremenitev je obremenitev, ki presega s predpisom določeno kritično vrednost in je podlaga za uveljavljanje izrednih ukrepov, potrebnih za preprečevanje škodljivih vplivov že pri kratkotrajni izpostavljenosti.

7.1.

Onesnaženje okolja so, ne glede na to ali gre za onesnaževanje ali onesnaženost, škodljivi vplivi ali učinki posegov v okolje, ki zmanjšujejo nevtralizacijsko in regeneracijsko sposobnost okolja, možnost njegove rabe in izkoriščanja ter škodijo materialom.

7.2.

Razvrednotenje okolja so škodljivi vplivi in učinki posegov v okolje, ki povzročajo degradacijo naravnih vrednot in naravnih pogojev kakovosti življenja.

7.3.1.

Tveganje za okolje je verjetnost, da bo nek poseg v okolje posredno ali neposredno škodoval okolju ali življenju ali zdravju ljudi.

7.3.2.

Nevarnost za okolje je čezmerno tveganje, ki glede na visoko stopnjo verjetnosti nastanka dogodka ali obsega možne škode ni več sprejemljivo, razen ob izpolnjenosti posebnih posebej zahtevnih ukrepov.

8.

Poškodba okolja je posledica posega v okolje, ki presega njegove regeneracijske sposobnosti, okvire dovoljenih posegov v okolje in pomeni degradacijo v večjem obsegu ali uničenje okolja ali njegovega dela.

9.1.

Ekološka nesreča je izredni dogodek ali vrsta dogodkov, ki so ušli nadzoru ali so nastali zaradi nenadzorovanih vplivov ali posegov v okolje ter imajo za posledico ogrožanje življenja ali zdravja ljudi, uničenje, poškodbo ali kritično obremenjenost okolja.

9.2.

Zloraba okolja je namerno ali iz malomarnosti storjeno dejanje ali opuščeno dolžno ravnanje, ki ima za posledico ekološko nesrečo, poškodovanje ali uničenje naravnih bogastev.

10.

Povzročitelj obremenitve je vsaka pravna ali fizična oseba, ne glede na to ali deluje po javnem ali zasebnem pravu, če neposredno ali posredno, izključno ali hkrati onesnažuje okolje (onesnaževalec), degradira okolje (povzročitelj razvrednotenja), povzroča tveganje za okolje (povzročitelj tveganja) ali uporablja, izkorišča ali kako drugače posega v sestavine okolja (porabnik naravne dobrine).

11.

Okoljsko breme so vsi z uživanjem lastnine povezani oziroma z zakonom predpisani, pa ne plačani stroški povzročitelja obremenitve.

12.1.

Zavarovano naravno bogastvo je geografsko določeno območje (zavarovano območje) ali drug določen del narave, namenjen za posebne varstvene namene z vidika njegove znamenitosti in redkosti ter z vidika ohranjanja njegovih ekoloških in drugih funkcij. Status zavarovanega naravnega bogastva je podlaga za posamično ali skupno posebno ureditev upravljanja ter načina in stopnje njegovega varovanja (varstveni režim).

12.2.

Status ogroženega okolja je podlaga za posebno ureditev, predpisano v skladu z določbami tega zakona za celovito sanacijo, vzpostavitev novega ali nadomestitev prejšnjega stanja posameznega območja, posamezne naravne združbe ali drugega dela naravne dobrine (režim celovite sanacije).

13.

Spremljanje stanja okolja (monitoring) je tekoče opazovanje in nadzorovanje stanja okolja s sistematičnimi meritvami posameznih posebnih parametrov oziroma kazalcev kakovosti prvin oziroma sestavin okolja na izbranih krajih in z njimi povezanimi postopki nadzora, namenjenega odkrivanju sprememb v okolju z vidika teh parametrov.

2. Temeljna načela

6. člen

(načelo celovitosti)

(1)

Republika in lokalna skupnost morata pri planiranju in programiranju, sprejemanju predpisov, spodbud in olajšav, izdajanju dovoljenj in pri sprejemanju davčne politike, politike javnih financ, nadzoru in drugih ukrepih zagotoviti presojo njihovih učinkov na okolje. V primeru, ko je na voljo več okoljevarstvenih ukrepov, ki so enako uspešni, se izbere ekonomsko učinkovitejšega.

(2)

Republika in lokalna skupnost zagotavljata kolektivne ukrepe, potrebne za dosego ciljev varstva okolja.

(3)

Republika in lokalna skupnost morata zagotoviti javne službe varstva okolja, kadar obremenitev okolja ni mogoče odpraviti z lastno dejavnostjo njihovih povzročiteljev ali s storitvami drugih oseb, ki opravljajo dejavnosti varstva okolja na trgu.

7. člen

(načelo sodelovanja)

(1)

Pri institucionalnem urejanju varstva okolja mora biti zagotovljeno predhodno sodelovanje subjektov iz 4. člena tega zakona.

(2)

Lastna pobuda povzročitelja za zmanjševanje obremenjevanja okolja ima ob enakih učinkih prednost pred institucionalnim urejanjem.

(3)

Republika zagotavlja sodelovanje in solidarnost pri reševanju globalnih in meddržavnih vprašanj varstva okolja s sklepanjem mednarodnih pogodb, obveščanjem drugih držav o ekoloških nesrečah in nevarnostih za okolje in mednarodno izmenjavo podatkov.

(4)

Lokalna skupnost zagotavlja sodelovanje in solidarnost pri reševanju regionalnih vprašanj varstva okolja.

8. člen

(načelo preventive)

(1)

Pravila ravnanja, mejne vrednosti in druge norme morajo biti zasnovane, vsak poseg v okolje pa projektiran in izveden tako, da povzroči čim manjšo spremembo okolja in čim manjše tveganje za okolje ter tako da se v največji možni meri zmanjša poraba prostora, snovi in energije v gradnji, proizvodnji, prometu in porabi, vključno z upoštevanjem načela nadomestitve, reciklaže in regeneracije, ter prepreči in omeji obremenitev okolja že pri izvoru nastanka.

(2)

Pri uresničevanju prejšnjega odstavka se teži k uporabi najboljših v praksi uspešno preizkušenih in na trgu dostopnih zasnov, tehnologij, naprav in proizvodnih postopkov in k nadomestitvi, reciklaži in regeneraciji, četudi ob razumno višjih stroških.

(3)

Iz previdnosti je odstopanje od uporabe zasnov, naprav in proizvodnih postopkov iz prejšnjega odstavka dopustno samo pri posegih v okolje, za katere je znanstveno ali drugače zanesljivo dokazano, da ni mogoče pričakovati nepredvidenih posrednih ali neposrednih obremenitev okolja.

(4)

Kadar grozi resna in nepopravljiva poškodba okolja, pomanjkanje znanstvene zanesljivosti ne sme biti uporabljeno kot razlog za odlaganje ukrepov.

9. člen

(načelo odgovornosti povzročitelja obremenitve)

(1)

Povzročitelj čezmerne obremenitve je kazensko in odškodninsko odgovoren v skladu z zakonom.

(2)

Odgovornost iz prejšnjega odstavka se nanaša tudi na osebo, ki je s svojim nezakonitim ali nepravilnim dejanjem omogočila ali dopustila povzročitelju čezmerno obremenjevanje, odškodninska odgovornost pa tudi na republiko oziroma lokalno skupnost, kadar morata subsidiarno ukrepati.

(3)

Povzročitelj obremenitve oziroma njegov pravni naslednik mora odpraviti vir in posledico svojega posrednega ali neposrednega čezmernega obremenjevanja okolja.

(4)

Lastninsko preoblikovanje podjetij in drugih pravnih oseb, prenos lastnine, vračilo lastnine v postopku denacionalizacije, postopek prisilne poravnave, stečaja in likvidacije mora obsegati tudi ovrednotenje in določitev nosilca okoljskega bremena. Prenos lastnine mora obsegati tudi ureditev obstoječih odškodninskih zahtevkov.

10. člen

(načelo plačila za obremenjevanje)

(1)

Povzročitelj obremenitve krije celotne stroške zaradi obremenjevanja okolja v skladu s predpisi. Stroški ne smejo biti podcenjeni, tako da bi mu prinašali dobiček na račun skupnosti ali obremenjevanja okolja.

(2)

Določbe prejšnjega odstavka veljajo v skladu z zakonom tudi za blago iz uvoza (dumpinški in subvencioniran uvoz blaga).

(3)

Odvisno od vrste in oblike obremenjevanja obsegajo stroški iz prvega odstavka tega člena redne stroške varstva okolja, stroške odškodnin za razvrednotenje okolja, za nevarnost za okolje in za okvaro zdravja, stroške odprave poškodb okolja ter takse in povračila.

(4)

Zaradi spodbujanja manjšega obremenjevanja okolja in s ciljem zagotavljanja uporabe okolju najmanj škodljivih alternativ se lahko predpiše ekološki davek glede na vsebnost okolju škodljive sestavine surovine, energenta oziroma izdelka, glede na škodljivost njihove uporabe, škodljivost obratovanja opreme oziroma škodljivost storitve za okolje ali glede na ustvarjanje odpadkov.

(5)

Zaradi spodbujanja manjšega obremenjevanja okolja lahko lokalne skupnosti predpišejo takse in povračila v skladu s tem in drugim zakonom.

11. člen

(načelo obveznega zavarovanja)

(1)

Povzročitelj tveganja za okolje se mora v skladu z zakonom zavarovati proti odgovornosti za škodo, ki jo lahko povzroči z ekološko nesrečo tretji osebi, državi ali lokalni skupnosti.

(2)

Vlada Republike Slovenije (v nadaljevanju: Vlada) lahko predpiše primere zavarovanja iz prejšnjega odstavka in varščine za povračilo morebitne škode zaradi onesnaženja okolja.

12. člen

(načelo obveznega subsidiarnega ukrepanja)

(1)

Republika oziroma lokalna skupnost mora v skladu s 65. členom tega zakona odpraviti posledice obremenjevanja okolja in kriti stroške odprave posledic, ki jih ni mogoče pripisati določenim ali določljivim povzročiteljem, ali so ti sporni, ali kadar posledic ni mogoče drugače odpraviti.

(2)

Če se v primeru iz prejšnjega odstavka povzročitelj ugotovi kasneje, imata republika in lokalna skupnost, ki sta prevzeli stroške odprave posledic, pravico in dolžnost izterjave njihovega vračila.

(3)

Določbe prejšnjih odstavkov se uporabljajo tudi, kadar ni pravne podlage za naložitev obveznosti, ki izvirajo iz posledic obremenitve okolja povzročitelju.

(4)

Načelo obveznega ukrepanja velja za republiko tudi, ko je vir obremenjevanja zunaj njenih meja, vprašanja o posledicah obremenjevanja na območju Republike Slovenije pa s tujo državo, v kateri je vir, niso urejena.

13. člen

(načelo spodbujanja)

(1)

Republika in lokalna skupnost v skladu s svojimi pristojnostmi spodbujata tiste posege v okolje, ki zmanjšujejo izčrpavanje produktivnih potencialov okolja, zmanjšujejo porabo snovi in energije, preprečujejo in omejujejo obremenjevanje okolja pod stopnjo dopustnih meja, če uporabnik razpolaga z več alternativnimi surovinskimi ali energetskimi viri, pa spodbujata uporabo okolju najmanj škodljivih surovin in energije.

(2)

Republika z olajšavami spodbuja dejavnosti, ki preprečujejo obremenitve ali povzročajo v okolju čim manjše obremenitve. Pri določanju olajšav se uporablja načelo, da so okolju primernejši naprave, tehnologija, oprema, i zdelki in storitve ter dejavnosti deležni večjih ugodnosti od okolju manj primernih.

14. člen

(načelo javnosti)

(1)

Podatki o stanju in spremembah v okolju ter o postopkih in dejavnostih državnih organov, organov lokalnih skupnosti, izvajalcev javnih služb in nosilcev javnih pooblastil, ki se nanašajo na okolje, so javni.

(2)

Subjekti iz prejšnjega odstavka morajo obveščati javnost in dajati podatke zainteresiranim posameznikom in organizacijam, kot je predpisano, najpozneje v enem mesecu od zahteve in za ceno, ki ne sme preseči materialnih stroškov posredovanih informacij.

(3)

Javnost podatkov o lastnem obremenjevanju okolja so dolžne na način iz prejšnjega odstavka po pristojni službi lokalne skupnosti iz tretjega odstavka 92.člena tega zakona zagotavljati vse osebe, ki pri opravljanju poslovne dejavnosti na kakršen koli način ali v kakršnikoli obliki obremenjujejo okolje.

15. člen

(načelo varstva pravic)

(1)

Vsakdo mora pri odločanju o posegu v okolje in med njegovim trajanjem ukrepati kot je predpisano in izvesti vse predpisane in druge razumne ukrepe, s katerimi se zagotavlja uresničevanje pravice drugih do zdravega in čistega življenjskega okolja, ne da bi za to zahteval kakršno koli nadomestilo.

(2)

Za uresničevanje pravice do zdravega in čistega življenjskega okolja lahko državljani kot posamezniki ali njihova društva, združenja in organizacije s tožbo zahtevajo od sodišča, da nosilcu posega v okolje odredi njegovo ustavitev, če bi poseg povzročil ali povzroča neposredno nevarnost za okolje, kritično obremenitev ali poškodbo okolja ali če bi povzročil ali povzroča neposredno nevarnost za življenje ali zdravje ljudi oziroma mu prepove pričetek izvajanja posega v okolje, če je izkazana velika verjetnost, da bi povzročil takšne posledice.

(3)

Sodišče odredi ukrepe iz prejšnjega odstavka samo, če posledic ni mogoče preprečiti z drugimi ukrepi.

(4)

Za uresničevanje pravice do zdravega in čistega življenjskega okolja imajo osebe iz 6. točke prvega odstavka 56. člena tega zakona pravico biti stranka v postopku, v katerem se odloča o dovolitvi posega v okolje, če bi odločitev o stvari, ki je predmet postopka, lahko posegla v to pravico.

(5)

Za varovanje pravice do zdravega življenjskega okolja kot posebnega področja je v skladu z zakonom pristojen tudi varuh pravic državljanov.

II. VARSTVO NARAVNIH DOBRIN

1. Splošne določbe

16. člen

(naravno javno dobro)

(1)

Javno dobro, ki je sestavina ekosistemov kmetijskih zemljišč, gozdov, podzemnega sveta, krasa in nerodovitnega sveta, je lastnina republike ali lokalne skupnosti. Razmejitev med republiškim in lokalnim naravnim javnim dobrom ter splošni pogoji uporabe se določijo z zakonom.

(2)

Naravno javno dobro se lahko uporablja le tako, da s tem nista ogrožena njegova substanca in izključena njegova naravna vloga.

(3)

Določba iz prejšnjega odstavka velja tudi ob določanju pogojev za pridobitev posebne pravice uporabe naravnega javnega dobra in predpisovanju drugih pogojev, predpisanih za njegovo uporabo (podrejena raba).

(4)

Posameznim območjem se status naravnega javnega dobra določi, ukine ali ponovno vzpostavi s predpisom Vlade oziroma predpisom lokalne skupnosti. Z razglasitvijo statusa se določi tudi režim uporabe.

(5)

Status iz prejšnjega odstavka se lahko vzpostavi ali ukine samo na podlagi prostorskih planskih aktov.

17. člen

(naravni viri)

(1)

Mineralne surovine, prosto živeče divje živali, ribe in druge prosto živeče oziroma prosto rastoče vodne živali in rastline v odprtih vodah in v ribolovnem morju so lastnina republike. Republika in lokalna skupnost skrbita za varstvo zraka.

(2)

Pridobivanje in uživanje lastnine na zemljiščih in gozdovih ne smeta ogrožati njihove ekološke funkcije.

(3)

Vrste naravnih virov, naravni viri, ki se štejejo za naravno bogastvo, varstvo in pogoji gospodarskega izkoriščanja naravnih virov se določijo z zakonom.

(4)

Pri določanju pogojev iz prejšnjega odstavka, pod katerimi se sme z gospodarskim izkoriščanjem kakovostno ali količinsko posegati v substanco naravnih virov, morajo biti upoštevane njihova redkost, ogroženost in stopnja obnovljivosti.

18. člen

(naravne vrednote)

(1)

Zakon določi kaj se šteje za naravne vrednote in njihovo varstvo.

(2)

Pri poseganju v naravne vrednote, njihovem uživanju, izkoriščanju, rabi in ravnanju se mora izhajati iz tega, da se ne prizadanejo ali uničijo vrednostne lastnosti naravne vrednote.

19. člen

(zavarovanje naravnih bogastev)

(1)

Status zavarovanega naravnega bogastva se razglasi z zakonom ali če gre za naravno bogastvo lokalnega pomena s predpisom lokalne skupnosti v skladu z zakonom za vsa naravna bogastva ali za posamezen primer, skupino oziroma vrsto naravnega bogastva.

(2)

Z zakonom ali predpisom iz prejšnjega odstavka se določijo zlasti:

1.

namen zavarovanja,

2.

meje zavarovanega območja oziroma obseg in sestavine drugega zavarovanega naravnega bogastva,

3.

varstveni režim in morebitna obveznost določitve podrobnejšega varstvenega režima s posebnim aktom,

4.

upravljalec, njegove pravice in obveznosti ter posebne obveznosti, ki jih ima do določitve podrobnejšega varstvenega režima.

(3)

Varstveni režim iz prejšnjega odstavka obsega zlasti:

1.

določitev stopnje pomembnosti naravnega bogastva oziroma njegovega dela,

2.

določitev stopnje in načina zavarovanja,

3.

določitev pogojev in ukrepov za ohranjanje celovitosti, raznovrstnosti in kakovosti naravnega bogastva oziroma njegovega dela,

4.

druge specifične pogoje in ukrepe.

(4)

Z aktom o razglasitvi se v zvezi z odvzemom ali omejitvijo pravic, ki izhajajo iz prepovedi ali omejitve rabe oziroma izkoriščanja naravnega bogastva, določijo olajšave, spodbude, nadomestila ali odškodnine.

20. člen

(razlastitev in predkupna pravica)

(1)

Lastninska pravica na nepremičninah, ki so na območju s statusom zavarovanega naravnega bogastva, se lahko po postopku in na način, ki ga določa zakon, v korist republike ali lokalne skupnosti odvzame ali omeji, kadar gre za:

1.

omogočanje javne rabe naravnega javnega dobra,

2.

preprečevanje izkoriščanja posebej redkih in težko obnovljivih naravnih virov,

3.

omogočanje zavarovanja, javne rabe in uživanja naravne vrednote,

4.

omogočanje ekoloških, varovalnih in drugih z zakonom določenih javnih funkcij naravnih dobrin.

(2)

Ob prodaji nepremičnin, ki so na območju s statusom zavarovanega bogastva, imata republika ali lokalna skupnost predkupno pravico.

2. Koncesija na naravnih dobrinah

21. člen

(predmet in plačilo koncesije)

(1)

Republika ali lokalna skupnost (v nadaljevanju: koncedent) lahko proti plačilu podeli koncesijo na naravni dobrini, ki je v njeni lasti, pravni ali fizični osebi (v nadaljevanju: koncesionar), če je ta usposobljena za njeno upravljanje, rabo ali izkoriščanje.

(2)

Plačilo za podeljeno koncesijo na naravni dobrini, ki je v lasti republike, pripada republiki in občini v razmerju, na podlagi meril razvitosti infrastrukture in obremenjenosti okolja, ki jih predpiše Vlada.

(3)

Koncesija na naravni dobrini se lahko podeli, če so izpolnjeni vsi okoljevarstveni pogoji, ki so s tem zakonom določeni za posege v okolje in za zavarovanje naravnega bogastva. Koncesija se lahko podeli samo na podlagi javnega razpisa, če zakon ne določa drugače.

(4)

Predmet koncesije na naravnem javnem dobru je lahko samo pravica do njegovega upravljanja ali posebne oziroma podrejene rabe.

(5)

Predmet koncesije na naravnem viru je pravica do njegovega gospodarskega izkoriščanja, kadar je izkoriščanje dejavnost ali kadar je naravni vir prevladujoča sestavina za dejavnost koncesionarja.

(6)

Predmet koncesije na naravni vrednoti je lahko pravica do njenega upravljanja, rabe ali izkoriščanja.

(7)

Pri pridobitvi koncesije na podlagi javnega razpisa se lahko uveljavlja prednostna pravica. Prednostno pravico pridobitve koncesije ima lastnik prostora, na katerem je naravna dobrina, če izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka tega člena.

(8)

Vlada predpiše primere in pogoje, pod katerimi se lahko na demografsko ogroženih območjih koncesija na naravni dobrini podeli brezplačno.

22. člen

(dovoljenje)

Kadar ne gre za primere iz četrtega, petega in šestega odstavka prejšnjega člena, je za uporabo in izkoriščanje naravne dobrine potrebno dovoljenje ministra, pristojnega za posamezno naravno dobrino, če zakon ne določa drugače.

23. člen

(koncesijski akt)

(1)

Podlaga za podelitev koncesije na naravni dobrini je koncesijski akt.

(2)

Koncesijski akt je predpis Vlade ali predpis lokalne skupnosti. Koncesijski akt za podelitev koncesije tujcu je lahko samo zakon.

(3)

Koncesijski akt vsebuje zlasti:

1.

opredelitev naravne dobrine, na katero se daje koncesija,

2.

predmet koncesije in opredelitev obsega in morebitne izključnosti koncesije,

3.

opredelitev okoljevarstvenih pogojev, pogojev varstvenega režima ter načina upravljanja, rabe ali izkoriščanja naravne dobrine,

4.

navedbo dejavnosti, ki jo lahko opravlja koncesionar v zvezi s pravico, ki je predmet koncesije,

5.

pogoje, ki jih mora izpolnjevati koncesionar,

6.

morebitna javna pooblastila koncesionarja,

7.

začetek in čas trajanja koncesije,

8.

območje, na katero se nanaša koncesija,

9.

plačilo za koncesijo ter deleža republike in lokalne skupnosti,

10.

pooblastilo za nadzor nad izvajanjem koncesije,

11.

razloge in način prenehanja koncesije,

12.

dolžnosti koncesionarja glede sanacije, vzpostavitve novega in nadomestitve prejšnjega stanja okolja,

13.

pooblastila in pogoji za sklenitev in pričetek veljavnosti koncesijske pogodbe.

24. člen

(druga vprašanja koncesije)

Za pridobivanje in izbor koncesionarjev, za javni razpis, za vprašanja v zvezi s koncesijsko pogodbo, za varstvo koncesionarjev in reševanje sporov, za prenehanje koncesijskega razmerja, za prenos koncesije, obvezno koncesijo, višjo silo in odgovornost koncesionarja za ravnanje zaposlenih, se primerno uporabljajo določbe zakona, ki ureja koncesije za gospodarske javne službe, če z zakonom ni drugače določeno.

III. JAVNE SLUŽBE VARSTVA OKOLJA

25. člen

(republiške javne službe)

(1)

Službe varstva gozdov, kmetijskih zemljišč, voda in vodnega režima, morja in podzemnega sveta ter varstva naravnega javnega dobra, naravnih virov in naravnih vrednot, varstva tal in krasa, intervencijske službe zaščite in reševanja ter javne službe na drugih področjih varstva okolja se določijo in uredijo z zakonom.

(2)

Obvezne republiške javne službe na področju ravnanja z odpadki so:

1.

službe zbiranja, razvrščanja, skladiščenja in prevažanja radioaktivnih in določenih vrst nevarnih visokokaloričnih organskih, drugih organskih, anorganskih, bolnišničnih, klavničnih odpadkov, kužnega materiala živalskega porekla in določenih vrst odpadkov plastike, gume, biomase ter gradbenih odpadkov,

2.

službe incineracije, imobilizacije, kompostiranja in drugega uničevanja odpadkov iz 1. točke tega odstavka ter komunalnih odpadkov,

3.

službe odlaganja preostankov odpadkov iz 1. in 2. točke tega odstavka.

26. člen

(obvezne lokalne javne službe)

(1)

Obvezne lokalne javne službe so:

1.

oskrba s pitno vodo,

2.

odvajanje in čiščenje komunalnih odpadnih in padavinskih voda,

3.

ravnanje s komunalnimi odpadki,

4.

odlaganje ostankov komunalnih odpadkov,

5.

javna snaga in čiščenje javnih površin,

6.

urejanje javnih poti, površin za pešce in zelenih površin,

7.

pregledovanje, nadzorovanje in čiščenje kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva zraka.

(2)

Javne službe iz prejšnjega odstavka ter intervencijske službe zaščite in reševanja, določene s posebnim zakonom, samostojno, neposredno in obvezno zagotavlja občina, razen če jih zagotavlja širša lokalna skupnost oziroma se zagotavljajo skupno za več občin.

(3)

Če obvezna lokalna javna služba ni zagotovljena skladno s prejšnjim odstavkom, jo zagotovi republika na območju lokalne skupnosti in za njen račun. Način zagotovitve določi Vlada z aktom, ki ga izvrši ministrstvo, pristojno za varstvo okolja (v nadaljevanju: ministrstvo).

(4)

Oskrbovalne standarde, razvrstitev objektov in naprav, tehnične, vzdrževalne in organizacijske standarde, standarde gospodarjenja, metodologije za oblikovanje cen, za vodenje registra izvajalcev in katastra objektov in naprav ter druge standarde in normative za opravljanje služb iz prvega odstavka tega člena predpiše minister, pristojen za varstvo okolja (v nadaljevanju: minister).

IV. POSEBNI UKREPI VARSTVA OKOLJA

1. Predpisi

27. člen

(mejne vrednosti)

(1)

Vlada z upoštevanjem načela iz 8. člena tega zakona klasificira in predpiše mejne vrednosti emisij snovi in energije v tla, vodo in zrak, mejne vrednosti imisij, stopnje zmanjševanja in druge obvezne ukrepe. Obstoječim onesnaževalcem se lahko dovoli časovni odlog prilagoditve ali za določen čas predpišejo manj stroge mejne vrednosti.

(2)

Poleg mejnih vrednosti iz prejšnjega odstavka se predpišejo tudi opozorilne in kritične vrednosti, lahko pa se izdajo tudi na mejne vrednosti dolgoročno naravnana priporočila.

(3)

Mestna občina lahko za svoje območje določi strožje vrednosti od vrednosti iz prejšnjih odstavkov in s tem povezane ukrepe.

(4)

Občina lahko za svoje območje, ki ima status ogroženega območja, določi opozorilne imisijske vrednosti, ki so strožje od vrednosti, predpisanih v drugem odstavku tega člena.

(5)

Pri predpisovanju vrednosti iz prejšnjih odstavkov je treba upoštevati tudi možne učinke celotne in integralne obremenitve okolja ter obdobje potrebno za prilagoditev.

28. člen

(status ogroženega okolja)

(1)

Status ogroženega okolja in režim celovite sanacije določi Vlada na podlagi ocene zahtevnosti sanacije ter sestavljenosti in obsega obremenjenosti posameznega območja ali drugega dela okolja.

(2)

Predpis iz prejšnjega odstavka vsebuje zlasti obvezne nosilce, pogoje, ukrepe, merila in standarde za uresničitev posameznih sanacijskih programov in ukrepov, roke njihove priprave in izvedbe ter obveznost vzpostavitve novega ali nadomestitve prejšnjega stanja. Režim izhaja predvsem iz meril celotne in integralne obremenitve.

(3)

Če gre v primerih iz prvega odstavka tega člena za zadeve lokalnega pomena, določi status ogroženega dela okolja s svojim predpisom lokalna skupnost.

29. člen

(pravila varstva in red)

(2)

Lokalna skupnost v zadevah varstva okolja s posebnim redom predpiše:

1.

pogoje in način rabe, obnašanja in drugih ravnanj na javnih površinah lokalnega pomena,

2.

območja, ki morajo biti posebno varovana pred obremenitvami, časovne omejitve obratovanja in druge ukrepe varovanja.

30. člen

(pravila ravnanja)

(1)

Minister lahko v soglasju z drugimi pristojnimi ministri predpiše pravila ravnanja, klasifikacije po stopnjah tveganja, tehnične predpise, obveznosti prijave, prepovedi in omejitve v proizvodnji, prometu, rabi naravnih dobrin in porabi, ki se nanašajo na uničevanje, minimizacijo in kopičenje snovi, zlasti nevarnih, energije, embalaže in odpadkov, nadomeščanje energentov in snovi, emisij, energije in embalaže, na reciklažo, prevoz, skladiščenje, zmanjšanje tveganj, opozorila, oznake in varščine ter druge oblike obveznega ravnanja.

(2)

Minister predpiše klasifikacijo odpadkov, obvezna ravnanja iz prejšnjega odstavka in druge pogoje za:

1.

zbiranje, razvrščanje, skladiščenje in prevažanje odpadkov,

2.

uvoz, tranzit in izvoz odpadkov,

3.

reciklažo, kompostiranje in druge oblike ponovne uporabe odpadkov,

4.

uničevanje in druge postopke obdelave odpadkov, vključno z njihovo uporabo kot energentov, surovin ali primesi,

5.

odlaganje odpadkov.

(3)

V primeru iz 4. točke prejšnjega odstavka lahko minister z odločbo naloži obvezno ravnanje, če se zaradi tega bistveno ne poslabšajo pogoji poslovanja zavezancu.

(4)

Kadar po 25. členu tega zakona za posamezne vrste odpadkov in ravnanje z njimi niso določene javne službe in če za takšna ravnanja niso registrirane organizacije, lahko minister dvema ali več proizvajalcem in imetnikom odpadkov naloži, da se skupaj ustrezno organizirajo za ravnanje z njimi, če vsak posamezno ne more zagotoviti ustreznega ravnanja.

(5)

Za obvezne lokalne javne službe, določene s tem zakonom, lahko lokalna skupnost predpiše ravnanja, strožja od ravnanj iz drugega odstavka tega člena.

31. člen

(prepovedi uvoza in soglasja)

(1)

Minister predpiše primere, za katere je ekološka kontrola blaga in tehnologije pri uvozu in začasnem uvozu obvezna, primere, za katere se izvoz, uvoz, začasen izvoz in uvoz ter tranzit določenega blaga in tehnologije čez območje republike prepovejo, in primere, ko je za to treba pridobiti predhodno soglasje ministrstva.

(2)

Minister predpiše način izvajanja ekološke kontrole blaga in tehnologije pri uvozu in začasnem uvozu.

2. Dovoljenja

32. člen

(dovoljenja za premične naprave in preizkuse)

(1)

Za uporabo premične naprave za varstvo okolja je potrebno dovoljenje ministra. Zoper odločbo, s katero se dovoljenje zavrne, je dovoljena pritožba.

(2)

Sestavni del vloge za izdajo dovoljenja je projekt o obratovanju in poročilo o vplivih obratovanja naprave na okolje.

(3)

Za izdelavo poročila iz prejšnjega odstavka se uporabljajo določbe 56. člena tega zakona. V postopku izdaje dovoljenja pa se smiselno uporabljajo določbe 60. do 63. člena tega zakona.

(4)

Če je za obratovanje premične naprave potreben poseg v prostor, je treba pridobiti dovoljenje po predpisih, ki urejajo posege v prostor. Če gre za poseg na območju zavarovanega naravnega bogastva, se dovoljenje lahko izda samo s soglasjem pristojnega ministrstva.

(5)

Določbe prejšnjih odstavkov se uporabljajo tudi za časovno omejen preizkus obratovanja drugih naprav in postopkov za varstvo okolja.

(6)

Seznam naprav in postopkov iz prvega in petega odstavka tega člena predpiše minister.

33. člen

(dovoljenja za izjeme)

(1)

Ministrstvo lahko v nujnih ali ob priložnostnih primerih izda povzročitelju obremenitve dovoljenje za začasno ali občasno čezmerno obremenitev okolja, o čemer mora primerno obvestiti prizadeto lokalno skupnost in javnost.

(2)

Če gre v primerih iz prejšnjega odstavka za območja zavarovanega naravnega bogastva ali za ogrožanje zdravja ljudi, se lahko dovoljenje izda samo s soglasjem pristojnega ministrstva.

(3)

Če gre za zadeve iz lokalne pristojnosti, izda dovoljenje iz prvega odstavka tega člena pristojna služba lokalne skupnosti.

(4)

Dovoljenja po prejšnjih odstavkih ni mogoče izdati, če bi začasna ali občasna čezmerna obremenitev okolja lahko povzročila kritično obremenitev okolja, nevarnost za okolje ali njegovo poškodbo. Dovoljenje mora vsebovati tudi pogoje za odpravo morebitnih škodljivih posledic na okolje.

3. Omejitve, zapovedi in prepovedi

34. člen

(začasno zavarovanje)

(1)

Pristojno ministrstvo lahko po uradni dolžnosti ali na pobudo organizacije ali posameznika začasno zavaruje posamezno naravno dobrino ali njen del in določi pogoje ter način varstva, če se utemeljeno smatra, da ima lastnosti naravnega bogastva.

(2)

Z odločbo o začasnem zavarovanju se ob smiselni uporabi tretjega in četrtega odstavka 19. člena tega zakona poleg obsega, pogojev in ukrepov zavarovanja določi tudi obdobje, v katerem velja status predhodnega zavarovanja, ki ne sme biti daljše od dveh let.

35. člen

(izjemni ukrepi)

(1)

Ministrstvo skladno z načelom obveznega ukrepanja ob ekoloških nesrečah ali poškodbah okolja odredi povzročitelju ali pristojni službi obvezno sanacijo, vzpostavitev novega ali nadomestitev prejšnjega stanja, nujno intervencijo in uvedbo izjemnih ukrepov za varovanje, in sicer v soglasju z ministrom, pristojnim za varovanje posamezne naravne dobrine, in ministrom, pristojnim za zdravstvo, o uporabi ukrepov za zaščito in reševanje, pa tudi v soglasju z ministrom, pristojnim za zaščito in reševanje.

(2)

Če povzročitelju obremenitve okolja v postopku pridobitve dovoljenja za poseg v okolje ni bila določena odškodnina za razvrednotenje ali nevarnost za okolje, izpolnjena pa so merila iz drugega odstavka 78. člena tega zakona, mu ministrstvo na zahtevo prizadetih oseb naloži obveznost priprave gradiva iz 6. točke prvega odstavka 56. člena tega zakona, na podlagi njegove presoje pa tudi obveznost sklenitve pogodbe iz tretjega odstavka 78. člena tega zakona.

(3)

Določba prejšnjega odstavka se uporablja tudi ob spremembi meril iz drugega odstavka 78. člena tega zakona.

36. člen

(ukrepi inšpekcijskega nadzorstva)

(1)

Republiški inšpektor, pristojen za nadzorstvo na področju varstva okolja, odredi sanacijske in druge ukrepe, potrebne za odpravo virov in posledic čezmerne obremenitve v roku, ki ga sam določi.

(2)

Če inšpektor v primeru iz prejšnjega odstavka ugotovi, da je za odpravo virov in posledic potreben sanacijski program, predlaga ministrstvu odreditev priprave in izvedbe sanacijskega programa.

(3)

Če povzročitelj obremenitve ne ravna v skladu z odredbami iz prejšnjih odstavkov, republiški inšpektor v skladu z zakonom prepove:

1.

obratovanje objekta oziroma naprave,

2.

uporabo snovi,

3.

uporabo tehnološkega postopka, stroja, prometnega sredstva ali izdelka,

4.

opravljanje posamezne dejavnosti.

(4)

Republiški inšpektor lahko ustno po postopku, predpisanem za izjemno nujne ukrepe, prepove opravljanje zadev iz prejšnjega odstavka, če povzročajo neposredno nevarnost za okolje ali drugo kritično obremenitev in če tega z drugimi ukrepi ni mogoče odpraviti.

(5)

Zoper odločbo republiškega inšpektorja, izdano po prejšnjih odstavkih, je dovoljena pritožba, ki ne zadrži izvršitve odločbe.

37. člen

(začasna omejitev dejavnosti)

(1)

Če s predpisom iz 27. in 30. člena tega zakona ni določena omejitev dejavnosti ali delovanja, lahko Vlada za določen čas na celotnem območju republike ali njegovem delu omeji dejavnost ali delovanje, ki povzroča kritično obremenitev okolja, če te ni mogoče odpraviti z drugimi ukrepi.

(2)

Skladno z določbami tretjega in četrtega odstavka 27. člena ter petega odstavka 30. člena tega zakona lahko omejitev iz prejšnjega odstavka za svoje območje določi tudi občina.

38. člen

(opozorila prebivalstvu)

(1)

Minister v sodelovanju z ministroma, pristojnima za zdravstvo ter za zaščito in reševanje, predpiše opozorila, priporočila in izredne ukrepe zaradi prekoračitve vrednosti iz drugega odstavka 27. člena tega zakona.

(2)

Občina in mestna občina lahko predpišeta opozorila in priporočila za primere iz tretjega in četrtega odstavka 27. člena tega zakona, mestna občina pa tudi izredne ukrepe po prejšnjem odstavku.

(3)

V dovoljenju za poseg v okolje se določi obveznost opozoril, napotil in priporočil prebivalstvu, če iz poročila o vplivih na okolje izhaja, da je nameravani poseg tveganje za okolje.

39. člen

(opozorila proizvajalcev)

Proizvajalec ali prodajalec ne sme dati v promet surovine, polizdelka ali izdelka brez vidne označbe o obremenjevanju, če ga ta ali njegova embalaža povzroča ali bi ga lahko povzročila okolju. Označba mora vsebovati tudi navodilo za ravnanje z njimi oziroma njihovo embalažo v proizvodnji, prometu, potrošnji in po uporabi v skladu z veljavnimi standardi in pravili ravnanja na podlagi 30.člena tega zakona.

40. člen

(obveznost prijave in sodelovanja)

(1)

Kdor ve, da obstajajo nevarnost za okolje, kritična obremenitev ali poškodba okolja, je to dolžan nemudoma prijaviti inšpektoratu za varstvo okolja, drugemu državnemu organu oziroma organu lokalne skupnosti.

(2)

Obveznost iz prejšnjega odstavka velja tudi za tistega, ki ve za ekološko nesrečo.

Zakon o varstvu okolja (ZVO)

Časovnica