TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Domneva resničnosti zatrjevanih in neprerekanih dejstev lahko velja zgolj za tista dejstva, ki so pravno relevantna glede na podano trditveno podlago nasprotne stranke. Predpostavka za takšen učinek neprerekanih dejstev je torej sklepčnost samih navedb tožnika pri utemeljitvi tožbenega zahtevka. Najbolj izrazito se ta učinek kaže v pogojih za izdajo zamudne sodbe, v kateri je najbolj uveljavljeno načelo arifmativne litiskontenstacije, to je domneve, da toženec, ki ni odgovoril na tožbo, priznava s strani tožeče stranke zatrjevana dejstva. Tudi v tem primeru je pogoj za ugoditev tožbenemu zahtevku sklepčnost same tožbe, to je, da je tožbeni zahtevek glede na zatrjevana dejstva utemeljen v veljavnem materialnem pravu. Hkrati pa zatrjevana dejstva ne smejo biti v izrecnem nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik.

Presoja sklepčnosti tožbe temelji na materialnem pravu, v katerega je vključeno tudi avtonomno pravo v obliki pogodbe.

Prevozni listi CMR kot prevoznika navajajo družbo D. d. o. o. in ne tožečo stranko. Na družbo D. d. o. o. se glasijo vsi zahtevki naročnikov za stroške izgubljenega tovora. Tudi vse listine, ki jih je tožeča stranka predložila v dokaz plačila škode zaradi izgubljenega tovora naročnikom, izkazujejo medsebojne kompenzacije v breme družbe D. d. o. o. in ne tožeče stranke. To pa pomeni, da tožeča stranka sploh ni podala sklepčnih trditev o podlagi tožbenega zahtevka. Po eni strani se je sklicevala na zavarovanje prevozniške odgovornosti, ki jo je s toženo stranko sklenila tretja oseba. Iz takšnega razmerja bi lahko zoper toženo stranko kot zavarovalnico uveljavljala neposreden zahtevek le v smislu direktne tožbe oškodovanca po 965. členu OZ. V tej smeri tožeča stranka ni ponudila nobenih sklepčnih trditev. V tožbi je celo zatrjevala, da je večino skupne vrednosti odtujenega blaga oškodovancem poravnala tožena stranka, kar naj bi izhajalo iz priloženih dokazil o vplačilu. Četudi bi bilo to navedbo razumeti kot pisno pomoto v tožbi in je bil namen tožeče stranke zatrjevati, da naj bi tožeča stranka že poravnala škodo, bi bila takšna navedba v izrecnem nasprotju s samimi listinami, na katere se je sklicevala.

Pomoč sodišča strankam v okviru materialnoprocesnega vodstva namreč ne sega tako daleč, da bi moralo tožeči stranki v usta položiti navedbe, s katerimi bi odpravila pomanjkljivost svojih tožbenih navedb. Če je tožeča stranka kljub opozorilu s strani tožene stranke vztrajala pri utemeljevanju zahtevka brez utemeljitve pravne in dejanske podlage, je to pač tveganje, ki ga mora pripisati sama sebi.