Odločba o ugotovitvi, da določbe 31. člena ter prvega in drugega odstavka 39. člena obrtnega zakona niso v neskladju z ustavo in o ugotovitvi, da je obrtni zakon iz razlogov, navedenih v odločbi, v neskladju z ustavo

1269. Odločba o ugotovitvi, da določbe 31. člena ter prvega in drugega odstavka 39. člena obrtnega zakona niso v neskladju z ustavo in o ugotovitvi, da je obrtni zakon iz razlogov, navedenih v odločbi, v neskladju z ustavo

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobud samostojnega podjetnika Pavla Ušeničnika, s.p., Poljane, in družbe Stanovnik & Co, d.n.o., Kamnik, ter v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobude samostojnega podjetnika Franca Bogataja, s.p., Ljubljana, ki ga zastopa Radovan Cerjak, odvetnik v Ljubljani, in družbe Carat, d.o.o., Kamnik, ki jo zastopa Alenka Reisner, odvetnica v Domžalah, ter z zahtevo Višjega sodišča v Ljubljani, na seji dne 6. marca 2003

Pobudi družbe Stanovnik & Co in samostojnega podjetnika Pavla Ušeničnika za začetek postopka za oceno ustavnosti obrtnega zakona (Uradni list RS, št. 50/94) se zavržeta.

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 2. člena zakona o spremembah in dopolnitvah obrtnega zakona (Uradni list RS, št. 42/02) se zavrne.

Določbe 31. člena ter prvega in drugega odstavka 39. člena obrtnega zakona (Uradni list RS, št. 50/94, 36/00, 61/00 in 42/02) niso v neskladju z ustavo.

Obrtni zakon je iz razlogov, navedenih v obrazložitvi te odločbe, v neskladju z ustavo.

Državni zbor mora neskladnost iz prejšnje točke odpraviti najkasneje do 31. 12. 2003.

Vsi pobudniki izpodbijajo določbe obrtnega zakona (v nadaljevanju: ObrZ, navajajo 31. in 32. člen)(1), ki urejajo obvezno članstvo v Obrtni zbornici (v nadaljevanju: OZ) in obvezno plačevanje članarine (navajajo 39. člen). Izpodbijane določbe naj bi bile v delu, v katerem predpisujejo obvezno članstvo, v nasprotju s svobodo združevanja iz 42. člena, s svobodo gospodarske pobude iz 74. člena, s splošno svobodo ravnanja iz 35. člena in s svobodo dela iz 49. člena ter pravico do soodločanja iz 75. člena ustave, kolikor nalagajo obvezno plačevanje članarine, pa s 147. členom ustave. Pobudnik Franc Bogataj izpodbija tudi določbe, ki urejajo odločanje v OZ in njene organe, saj naj bi bile tako pomanjkljive, da članom ne zagotavljajo možnosti soodločanja in sooblikovanja skupnih stališč glede zastopanja interesov članic OZ do države (35. in 36. člen). Pobudnik Pavel Ušeničnik navaja v zvezi z obveznim plačevanjem članarine kot sporno oziroma neustavno tudi določanje pavšalne članarine, kar naj bi bilo v neskladju z drugim odstavkom 14. člena ustave, in postopek izterjave članarine, ki naj bi ga po dogovoru z OZ izvajala Davčna služba.

Višje sodišče v Ljubljani zahteva oceno ustavnosti drugega odstavka 39. člena ObrZ, saj naj bi bil v neskladju s 147. in z 2. členom ustave.

Pobude in zahteva so bile poslane Državnemu zboru, ki nanje ni odgovoril. Pristojna služba Državnega zbora je poslala ustavnemu sodišču le sklep Odbora za gospodarstvo, iz katerega izhaja, da se (odbor) ne strinja z mnenjem vlade in sekretariata Državnega zbora za zakonodajo in pravne zadeve.

Vlada in tedanje ministrstvo za malo gospodarstvo sta v svojih mnenjih navedla, da je OZ oseba javnega prava, ki je ustanovljena z zakonom, in ima določena javna pooblastila ter zastopa interese obrtnikov. Obvezno plačevanje članarine naj bi zagotavljalo neodvisnost in strokovnost delovanja OZ. Zato menita, da so očitki pobudnikov neutemeljeni. Podobno meni v svojem pisanju tudi OZ, ki navaja, da obstoječa zakonska ureditev zagotavlja OZ reprezentativnost in relativno finančno stabilnost.

Pobudnica družba Stanovnik & Co po podatkih OZ (dopis št. OR/NR-VG/1660 z dne 3. 12. 2002) ni vpisana v obrtni register, nima obrtnega dovoljenja in ni članica OZ. Kot taka ne izkazuje pravnega interesa iz 24. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS). Zato je ustavno sodišče njeno pobudo zavrglo (1. točka izreka).

Pobudnik Pavel Ušeničnik meni, da je prenos izterjave neplačane članarine na Davčno upravo s pogodbo, sklenjeno med OZ in Davčno upravo, nezakonit in neustaven. Prenos naj bi bil mogoč samo z zakonom, ne pa s pogodbo.

ObrZ, ki je predmet izpodbijanja, ni imel določb o odmerjanju, pobiranju in izterjavi članarine. Ta vprašanja so bila nato urejena z zakonom o spremembi in dopolnitvi zakona o davčni službi (Uradni list RS, šz. 79/01 – ZDS-F). Državni zbor pa je po vložitvi pobude sprejel še zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o Obrtni zbornici (Uradni list RS, št. 42/02 – v nadaljevanju: ObrZ-B), ki je z dopolnitvijo 39. člena ObrZ ta vprašanja uredil drugače.

Če je med postopkom pred ustavnim sodiščem izpodbijani zakon usklajen z ustavo oziroma je prenehal veljati, ga ustavno sodišče ne presoja, razen če niso bile odpravljene posledice neustavnosti izpodbijanega zakona (47. člen ZUstS). Obstoj procesnih pogojev iz 47. člena ZUstS mora izkazati pobudnik. Zato je ustavno sodišče pobudnika pozvalo, naj izkaže pravni interes iz 47. člena ZUstS. Pobudnik v odgovoru ni navedel okoliščin, s katerimi bi izkazal pravni interes za oceno 39. člena ObrZ, temveč je pobudo le razširil na 2. člen ObrZ-B, ki dopolnjuje 39. člen ObrZ. Pri tem ne navaja razlogov, zakaj naj bi bil izpodbijani člen v neskladju z ustavo. Navaja le, da naj bi bil žaljiv do obrtnikov, ker omogoča prisilno izterjavo članarine od obrtnikov, ki ne želijo biti člani OZ. Zato je ustavno sodišče pobudo za oceno ustavnosti 39. člena ObrZ zaradi neizkazanega pravnega interesa zavrglo (1. točka izreka), pobudo za oceno 2. člena ObrZ-B, s katerim je bil 39. člen dopolnjen, pa zavrnilo kot očitno neutemeljeno (2. točka izreka).