Odločba o ugotovitvi neskladnosti prvega odstavka 15. člena z Ustavo in o zavrnitvi pobude za oceno druge alinee prvega odstavka 2. člena Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev

2332. Odločba o ugotovitvi neskladnosti prvega odstavka 15. člena z Ustavo in o zavrnitvi pobude za oceno druge alinee prvega odstavka 2. člena Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Iva Martinovića iz Brežic in dr. Vase Predojevića iz Ljubljane, ki ju zastopa mag. Matevž Krivic iz Spodnjih Pirnič, ter Borivoja Miljkovića iz Škofje Loke, ter v postopku za preizkus pobud navedenih pobudnikov in Dušana Vojnovića iz Tolmina, Marka Peraka iz Mežice ter društva Helsinški monitor Slovenije – združenje za človekove pravice, Ljubljana, ki ga zastopa predsednica Neva Miklavčič Predan, na seji dne 22. aprila 2004

V neskladju z Ustavo je, da prvi odstavek 15. člena Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (Uradni list RS, št. 49/98) upravičencem iz četrtega odstavka 2. člena, ki so pridobili državljanstvo po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92, 13/94 in 96/02), ne ureja pravice do pridobitve pokojnine tudi za čas od izpolnitve pogojev po 18. 10. 1991.

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti druge alinee prvega odstavka 2. člena zakona iz prve točke tega izreka se zavrne.

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti celotnega zakona iz prve točke izreka in dela četrte alinee prvega odstavka 2. člena, tretjega odstavka 2. člena ter 27. člena istega zakona ter razširitev pobude Iva Martinovića in dr. Vase Predojevića z dne 27. 6. 2002 se zavrže.

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti Odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Uradni list RS, št. 2/92) in Zakona o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin nekdanje SFRJ (Uradni list RS, št. 45/92), se zavrže.

Državni zbor mora neskladje iz 1. točke tega izreka odpraviti v devetih mesecih od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Prvi pobudnik Dušan Vojnović predlaga oceno ustavnosti druge alinee prvega odstavka 2. člena Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (v nadaljevanju: ZPIZVZ). Ta določa, da so upravičenci po ZPIZVZ (med drugim) tujci z dovoljenjem za stalno prebivanje oziroma s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji nepretrgoma od vključno 25. 6. 1991 dalje, če so do vključno 25. 6. 1991 uveljavili pravico do pokojnine, pod pogojem, da je ne morejo pridobiti po predpisih držav, katerih državljani so.

Prvi pobudnik o sebi navaja, da živi v Sloveniji že več kot 30 let. Iz njegove vloge izhaja, da nima slovenskega državljanstva. Upokojil se je 1. 9. 1991 in štiri mesece prejemal pokojnino od Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev Beograd. Zahteva z dne 7. 2. 1992, da mu od 1. 11. 1991 izplačuje pokojnino Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: Zavod), mu je bila zavrnjena. Tudi pogoji, ki jih v izpodbijani določbi postavlja Zakon, mu zapirajo pot do uveljavljanja pokojnine pri Zavodu. Tako utemeljuje svoj pravni interes za vložitev pobude.

Pobudnik meni, da je izpodbijana določba v neskladju s 155. členom Ustave, ker določa (kot odločilni pogoj) rok, do katerega bi bil zavarovanec moral uveljaviti pravico do pokojnine, ta rok pa je minil sedem let pred tem, ko je Zakon stopil v veljavo. Zato smiselno predlaga razveljavitev določbe, izrecno pa njeno spremembo tako, da bi bil uzakonjen namesto 25. 6. 1991 rok 23. 12. 1991, pogoji pa črtani.

Drugi pobudnik Marko Perak predlaga oceno ustavnosti ZPIZVZ "v celoti in po posameznih delih". Iz vloženih gradiv je mogoče sklepati, da izpodbija drugo alineo prvega odstavka 2. člena Zakona: pobudnik namreč, kot izhaja iz njegove vloge, ni državljan Republike Slovenije in očitno kot aktivna vojaška oseba ni pristopil k Teritorialni obrambi Republike Slovenije (tretja alinea prvega odstavka 2. člena Zakona), tako da bi se nanj lahko nanašala le določba omenjene alinee. Izrecno pa drugi pobudnik izpodbija 27. člen ZPIZVZ. Ta določa, kdaj se uživalcem akontacij vojaških pokojnin (po Odloku o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin, Uradni list RS, št. 4/92 – v nadaljevanju: Odlok), ki ne izpolnjujejo pogojev po tem zakonu, akontacije nehajo izplačevati.

Drugi pobudnik je vojaški invalidski upokojenec. Iz priloženih dokumentov izhaja, da je bila njegova zahteva Zavodu za plačevanje pokojnine pravnomočno zavrnjena, predvsem zato, ker je ni vložil pred 18. 10. 1991. O njegovem predlogu za obnovo postopka še ni pravnomočno odločeno.

Zakonu v celoti, in potemtakem tudi izpodbijani določbi 2. člena, očita drugi pobudnik predvsem neskladje z določbo 155. člena Ustave, po kateri zakoni ne morejo imeti učinka za nazaj. O členu 27. pa trdi, da je v neskladju s členi 2, 14, 15, 16 in 50 Ustave ter s Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1– 4/91-I – v nadaljevanju: TUL). "Pravica do pokojnine je pravica, ki so jo ti ljudje (tj. upravičenci do pokojnine po vojaških merilih) že pridobili in država jim je ne more odvzeti", zatrjuje in razlaga drugi pobudnik. Meni, da bi morala Republika Slovenija izplačevati vse pokojnine pri služenju v bivši JLA, pri delitveni bilanci pa te vsote obračunati.

Tretja pobudnika Ivo Martinović in dr. Vaso Predojević izpodbijata prvi odstavek 15. člena ZPIZVZ. Ta določa, da se pokojnina in drugi prejemki po tem zakonu izplačujejo od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahtevka in za največ šest mesecev nazaj, vendar najdlje od uveljavitve tega zakona dalje.

Iz pobude je mogoče povzeti, da sta pobudnika državljana Republike Slovenije (po 40. členu ZDRS) in da je obema 18. 10. 1991 manjkalo največ pet let starosti ali pokojninske dobe za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih. Zanju torej velja četrti odstavek 2. člena Zakona; po njem sta pridobila pravico do pokojnine pod pogoji in na način, določen v splošnih predpisih, kot če bi pretežni del svoje zavarovalne dobe prebila v zavarovanju pri Zavodu.

Stališče obeh tretjih pobudnikov je, da bi moral Zakon takim upravičencem, kot sta sama, priznati pravico do pridobitve pokojnine (četrti odstavek 2. člena ZPIZVZ) tudi za ves čas nazaj. Ker te ni priznal, in so zato taki upravičenci ostali za minulih sedem let ali še več brez pokojnine, da je kršil 50. člen Ustave (pravica do socialne varnosti) in 33. člen Ustave (pravica do zasebne lastnine) oziroma 1. člen Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP št. 7/94 EKČP).

Tretja pobudnika izpodbijata še dela četrte alinee prvega odstavka 2. člena Zakona ter tretji odstavek istega člena.

Z vlogo z dne 27. 6. 2002 sta tretja pobudnika po svojem pooblaščencu razširila prvotno pobudo tudi na vprašanje, ki ga v tej vlogi ne opredelita dovolj natančno, da bi bilo jasno, katero zakonsko določbo izpodbijata. Izrecno pa iz te razširitve izhaja, da je vložena s stališča tistih, "ki jim je bilo državljanstvo zavrnjeno iz razlogov, ki bi bili po današnji judikaturi spoznani za nezakonite.".