Odločba o razveljavitvi prvega odstavka 201. člena, prvega odstavka 361. člena in dela drugega odstavka 202. člena zakona o kazenskem postopku: o ugotovitvi, da točka 3 drugega odstavka 201. člena in 2. točka prvega odstavka 432. člena zakona o kazenskem postopku nista v skladu z ustavo; o ugotovitvi, da zakon o kazenskem postopku ni v skladu z ustavo, kolikor ne določa tudi milejših ukrepov za preprečevanje ponovitvene nevarnosti in o ugotovitvi, da določbe zakona o kazenskem postopku, ki urejajo postopek odločanja o odreditvi, podaljšanju in odpravi pripora, niso v skladu z ustavo

1506. Odločba o razveljavitvi prvega odstavka 201. člena, prvega odstavka 361. člena in dela drugega odstavka 202. člena zakona o kazenskem postopku: o ugotovitvi, da točka 3 drugega odstavka 201. člena in 2. točka prvega odstavka 432. člena zakona o kazenskem postopku nista v skladu z ustavo; o ugotovitvi, da zakon o kazenskem postopku ni v skladu z ustavo, kolikor ne določa tudi milejših ukrepov za preprečevanje ponovitvene nevarnosti in o ugotovitvi, da določbe zakona o kazenskem postopku, ki urejajo postopek odločanja o odreditvi, podaljšanju in odpravi pripora, niso v skladu z ustavo

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobude Hermeja Gobca, Iva Turnška, Sreča Seršena, vseh iz Ljubljane, Ervina Dokiča iz Pirana, Simona Horvata iz Nožic, ki ga zastopata Miro Senica in Barbara Menart Senica, odvetnika v Ljubljani, Darka Zupana iz Velenja in Matevža Jenka iz Ljubljane, ki ga zastopa Ervin Dokič, odvetnik v Piranu, na seji dne 11. aprila 1996

Razveljavijo se naslednje določbe zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94):

prvi odstavek 201. člena in prvi odstavek 361. člena,

besedilo drugega odstavka 202. člena, ki se glasi: “kratko obrazložitev, v kateri mora biti razlog za pripor posebej obrazložen”.

Točka 3 drugega odstavka 201. člena zakona o kazenskem postopku in 2. točka prvega odstavka 432. člena zakona o kazenskem postopku nista v skladu z ustavo.

Zakon o kazenskem postopku ni v skladu z ustavo, kolikor ne določa tudi milejših ukrepov za preprečevanje ponovitvene nevarnosti.

Določbe zakona o kazenskem postopku, ki urejajo postopek odločanja o odreditvi, podaljšanju in odpravi pripora, niso v skladu z ustavo.

Državni zbor je ugotovljene neskladnosti z ustavo dolžan odpraviti v roku enega leta.

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 1. in 2. točke drugega odstavka ter tretjega odstavka 201. člena zakona o kazenskem postopku se zavrže.

Pobudniki Hermej Gobec, Ivo Turnšek in Srečo Seršen izpodbijajo določbo 3. točke drugega odstavka 191. člena zakona o kazenskem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 14/85, 26/86, 57/89 in 3/90 – v nadaljevanju: ZKP-77).

Pobudniki navajajo, da je priporni razlog ponovitvene nevarnosti v izpodbijani določbi določen neprecizno in abstraktno in tako dopušča, da ga sodišča uporabljajo zelo pogosto, največkrat brez utemeljene obrazložitve. Ta priporni razlog po mnenju pobudnikov nima podlage v 20. členu ustave, ki dopušča odreditev pripora le, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Priporni razlog ponovitvene nevarnosti naj bi bil tudi v nasprotju s 27. členom ustave, ker dovoljuje, da se v predhodnem postopku sklepa na človekova prihodnja dejanja in na njegovo krivdo za še nestorjena dejanja. Poudarjajo, da bi moral biti pripor izjemen ukrep, saj so omejitve človekove svobode za pripornike celo večje kot za pravnomočno obsojene na prestajanju kazni. Menijo, da pomeni uporaba pripornega razloga ponovitvene nevarnosti glede na tretji odstavek 15. člena ustave kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

V obširni dopolnitvi svoje pobude Hermej Gobec poudarja, da ponovitvena nevarnost nima nikakršne zveze z zagotovitvijo neoviranega kazenskega postopka. Opozarja na razlike med kontinentalnimi in anglosaškimi kazenskimi sistemi ter opisuje konkretne primere odreditve pripora zaradi ponovitvene nevarnosti, ki po njegovem mnenju kažejo na nezakonito sodno prakso. Večina pripornikov se nahaja v priporu zaradi ponovitvene nevarnosti. Obrazložitve v sklepih o priporu običajno temeljijo zgolj na okoliščini, da je obdolženi storil več kaznivih dejanj v kratkem časovnem obdobju, da je teža kaznivih dejanj izredno velika, da je nezaposlen ali brez sredstev za preživljanje. Niti v enem primeru ni zasledil, da bi sodišče utemeljilo pripor, kot to zahteva prvi odstavek 20. člena ustave. Slovenija kot pravna država bi morala ščititi posameznika tudi, če se nahaja v priporu. Ustavno sodišče bi glede na svojo funkcijo moralo to uveljavljati in usmerjati sodno prakso.

Pobudnik Gobec meni, da Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 7/94 – v nadaljevanju: EKČP) – sklicuje se na določbo (c) točke prvega odstavka 5. člena – pozna ponovitveno nevarnost le v okviru aretacije, ne pa tudi v okviru pripora.

Vsi trije pobudniki predlagajo razveljavitev izpodbijane določbe.

Pobudnik Ervin Dokič izpodbija določbo tretje točke drugega odstavka 201. člena zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 – v nadaljevanju: ZKP). Meni, da zakonska opredelitev, posebej pa besede "posebne okoliščine", dopuščajo arbitriranje pri odrejanju pripora, kar naj bi bilo v nasprotju z 2. členom ustave. Izpodbijana določba naj bi bila tudi v nasprotju s točko (c) prvega odstavka 5. člena EKČP, po kateri se lahko odredi pripor le, če se z njim prepreči storitev kaznivega dejanja, ki se že pripravlja oziroma so posamezna pripravljalna dejanja že opravljena. Predlaga razveljavitev izpodbijane določbe.

Pobudnika Simon Horvat in Matevž Jenko dajeta po vsebini povsem enaki pobudi. Izpodbijata določbo 201. člena ZKP v celoti. Po 20. členu ustave naj bi bil pripor dovoljen le izjemoma. V vsakem primeru posebej bi bilo potrebno ugotoviti, ali je pripor neogibno potreben. Zato naj bi bila v nasprotju z ustavo določba prvega odstavka 201. člena, ki predvideva obligatoren pripor. Iz določbe drugega odstavka 201. člena pa naj ne bi dovolj jasno izhajalo, da je pripor lahko le skrajno sredstvo, dovoljeno le tedaj, ko ni nikakršnega drugega sredstva za zagotovitev nemotenega poteka kazenskega postopka ali varnosti ljudi. Zakonska določba naj bi zahtevala le tehtanje razlogov za pripor, ne pa tudi tehtanje, ali je mogoče isti učinek kot s priporom doseči z določitvijo varščine. Posebej očitno naj bi bilo to pri pripornem razlogu begosumnosti.

Najbolj sporen z vidika ustave naj bi bil po stališču Horvata in Jenka priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj naj bi ne imela nobene zveze z zagotovitvijo nemotenega poteka postopka; z zagotovitvijo varnosti ljudi pa naj bi logična povezava obstajala le pri tistih kaznivih dejanjih, ki bi lahko ogrozila varnost ljudi. Zakonska določba, ki dovoljuje odreditev pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti, naj bi bila v nasprotju tudi z domnevo nedolžnosti iz 27. člena ustave. Nedopustna naj bi bila domneva, po kateri se na podlagi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja kot gotov jemlje obstoj nevarnosti storitve novega kaznivega dejanja. Sodišče naj bi z odreditvijo pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti presumiralo krivdo za prihodnje dejanje, glede katerega krivda ne le ni bila ugotovljena, ampak sploh še ni bilo storjeno. Pobudnika menita, da bi morala biti v družbi, ki se sklicuje na načela pravne države, svoboda pravilo in odvzem prostosti zgolj strogo omejena izjema. Predlagata razveljavitev izpodbijanih določb.

Pobudnik Zupan izpodbija določbo tretje točke drugega odstavka 201. člena zakona o kazenskem postopku. Meni, da zakon zožuje pogoje za pripor, določene v 20. členu ustave. Sodišču naj bi napadena določba dopuščala, da niti ne ugotavlja niti ne obrazloži tiste stopnje realne nevarnosti za ljudi in njih premoženje, ki naj bi bila potrebna za odreditev pripora. Ker naj bi sodišču dopuščala odločanje o priporu mimo določbe prvega odstavka 15. člena ustave, naj bi bila izpodbijana določba v nasprotju z 2. členom ustave. Predlaga odpravo izpodbijane določbe.

Državni zbor v svojem odgovoru poudarja, da pomeni pripor intenziven poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine in da so zato temeljne določbe obsežene že v ustavi, izpodbijana določba pa da le precizira 20. člen ustave. Prav tako naj bi izpodbijana določba v konkretnem primeru ne prejudicirala krivde obdolženca, ampak naj bi šlo le za eno izmed predpostavk, katere namen je zagotoviti nemoten potek kazenskega postopka in ustrezno varnost ljudi. Po mnenju Državnega zbora izpodbijana določba ZKP-77 ni v nasprotju s 15., 20. in 27. členom ustave. Enako stališče zastopa Državni zbor tudi v svojem odgovoru na sklep ustavnega sodišča o sprejemu pobud in začetku postopka za oceno ustavnosti izpodbijane določbe ZKP-77.

Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-18/93 z dne 13. 7. 1993 sprejelo pobude Hermeja Gobca, Iva Turnška in Sreča Seršena in začelo postopek za oceno ustavnosti 3. točke drugega odstavka 191. člena ZKP-77, ki se je na podlagi 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabljal kot republiški predpis, kolikor ni bil v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije. Ustavno sodišče je sklenilo, da bo presodilo, ali je izpodbijana zakonska določba, na podlagi katere sme sodišče odrediti pripor zaradi ponovitvene nevarnosti obdolženca, v skladu z 20. in 27. členom ustave.

ZKP-77 – in s tem tudi izpodbijana določba – je z uveljavitvijo novega ZKP, to je s 1. 1. 1995 prenehal veljati. Po 47. členu zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) lahko ustavno sodišče v primeru, ko je zakon med postopkom prenehal veljati, niso pa bile odpravljene posledice neustavnosti, ugotovi neskladnost izpodbijane določbe z ustavo. Četudi bi ustavno sodišče ugotovilo neustavnost izpodbijane določbe ZKP-77, bi to za pobudnike ne imelo posledic. Ustavno sodišče zato o izpodbijani določbi ZKP-77 ni izrecno odločilo. Ker pa je določba 3. točke drugega odstavka 191. člena ZKP-77 po vsebini povsem identična določbi 3. točke drugega odstavka 201. člena novega ZKP, veljajo razlogi te obrazložitve tudi za izpodbijano določbo ZKP-77.

Pobudniki Ervin Dokič, Simon Horvat, Darko Zupan in Matevž Jenko izpodbijajo določbe novega ZKP. Ustavno sodišče je vse zadeve pridružilo pobudi št. U-I- 18/93.

Pobudnik Dokič ne izkazuje pravnega interesa glede izpodbijane določbe 3. točke drugega odstavka 201. člena ZKP, pobudnika Horvat in Jenko pa glede prvega odstavka, 1. in 2. točke drugega odstavka ter tretjega odstavka navedene določbe ZKP.

Po določbi 24. člena ZUstS mora tisti, ki vloži pobudo za začetek postopka, izkazati svoj pravni interes. Ta je podan, če predpis, katerega oceno predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj.

Pobudnik Dokič izkazuje svoj pravni interes samo s tem, da bi se izpodbijana določba lahko uporabila zanj kot državljana Republike Slovenije. Ustavno sodišče je že večkrat odločilo, prvič v sklepu U-I-330/94 z dne 2. 2. 1995 (OdlUS IV, 7), da s tem pobudnik neposrednega posega v svoje pravice, pravne interese oziroma pravni položaj ne izkazuje – enako tudi v tem primeru.

Pobudnika Horvat in Jenko izkazujeta svoj pravni interes z dejstvom, da jima je bil na podlagi izpodbijane zakonske določbe odrejen in podaljševan pripor. Ustavno sodišče ugotavlja, da sta bila pobudnika v priporu na podlagi določbe 3. točke drugega odstavka 201. člena ZKP. Le glede te določbe torej izkazujeta neposreden poseg v svoje pravice oziroma pravni položaj.

V preostalem je ustavno sodišče pobude za oceno ustavnosti 3. točke drugega odstavka 201. člena ZKP sprejelo in na podlagi četrtega odstavka 26. člena ZUstS nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.

Iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju, je ustavno sodišče na podlagi 30. člena ZUstS odločilo tudi o ustavnosti prvega odstavka 201. člena ZKP, prvega odstavka 361. člena ZKP, 2. točke prvega odstavka 432. člena ZKP in določb ZKP, ki urejajo postopek odločanja o odreditvi, podaljšanju in odpravi pripora.