Odločba o ugotovitvi da 7. točka prvega odstavka 25. člena in prvi odstavek 27. člena zakona o odvetništvu nista v neskladju z ustavo ter ugotovitev, da je statut Odvetniške zbornice v neskladju z ustavo

2646. Odločba o ugotovitvi da 7. točka prvega odstavka 25. člena in prvi odstavek 27. člena zakona o odvetništvu nista v neskladju z ustavo ter ugotovitev, da je statut Odvetniške zbornice v neskladju z ustavo

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na pobudo Iztoka Daria Šilca iz Ljubljane, na seji dne 24. maja 2001

Določba 7. točke prvega odstavka 25. člena in prvega odstavka 27. člena zakona o odvetništvu (Uradni list RS, št. 18/93) ni v neskladju z ustavo.

Statut Odvetniške zbornice Slovenije (Uradni list RS, št. 15/94, 10/95, 55/96 in 4/00) je v neskladju z ustavo iz razlogov, navedenih v obrazložitvi te odločbe.

Odvetniška zbornica Slovenije mora neskladnost iz prejšnje točke tega izreka odpraviti v roku šestih mesecev po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Sedma točka 46. člena in 57. člen statuta Odvetniške zbornice Slovenije se do uskladitve ne smeta uporabljati.

Pobudnik navaja, da je predsednik Ljubljanskega območnega zbora odvetnikov na sestanku dne 23. 9. 1998 javno izrekel mnenje tega zbora, da pobudnik ni vreden zaupanja opravljati odvetniški poklic. Takšen javni izrek mnenja naj bi posegel v pobudnikovo pravico do osebnega dostojanstva. Meni, da je do takšnega posega prišlo zaradi pomanjkljive zakonske in statutarne ureditve. Določbe zakona o odvetništvu (v nadaljevanju: ZOdv) o moralni nevrednosti za opravljanje odvetniškega poklica naj bi pomenile hudo negativno moralno vrednotenje osebnosti prizadete osebe. Zato meni, da bi bilo treba besede "vreden zaupanja" črtati iz zakonskega besedila 7. točke prvega odstavka 25. člena ZOdv in jih nadomestiti z "blažjo formulacijo", ki ne bi povzročala stigmatizacije in sramotitve prizadete osebe. Predvsem meni, da je treba vestnost in poštenost osebe presojati po ravnanju (dejanjih) posameznika in ne po obnašanju ali vedenju, ter da neprimerno obnašanje ne more pomeniti avtomatično tudi očitka nevestnosti in nepoštenja. Ker je zakonodajalec oba pojma združil, naj bi bila določba prvega odstavka 27. člena ZOdv nejasna ter naj bi dopuščala arbitrarnost pri presoji, ali oseba izpolnjuje pogoje za opravljanje odvetniškega poklica. Meni, da sta določbi 7. točke prvega odstavka 25. člena in prvega ostavka 27. člena v nasprotju z 2., 34. in 49. členom ustave. Nadaljnja pomanjkljivost izpodbijane ureditve naj bi bila tudi v tem, da niti ZOdv niti statut Odvetniške zbornice Slovenije (v nadaljevanju: statut) ne določata postopka in načina sprejemanja ter posredovanja mnenja območnega zbora o tem, ali je odvetniški kandidat vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica. Pobudnik poudarja, da je bilo v njegovem primeru na območnem zboru navzočih 150 odvetnikov, ki so ga ocenili, da ni vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica. ZOdv bi moral jasno določiti pristojnosti organa pri ocenjevanju kandidata in omogočiti tudi, da bi se zakonitost takih odločitev sodno preverjala. Predlaga, naj ustavno sodišče razveljavi izpodbijane določbe, odpravi javno izraženo mnenje Ljubljanskega območnega zbora odvetnikov z dne 23. 9. 1998 in naloži zakonodajalcu ter Odvetniški zbornici Slovenije (v nadaljevanju: OZ), naj določita natančna merila glede ugotavljanja, sprejemanja in izrekanja mnenj o tem, ali je oseba vredna zaupanja za opravljanje odvetniške dejavnosti. Pobudnik je pobudi priložil številne listine, s katerimi je utemeljeval izpolnitev pogojev za vpis v imenik odvetnikov kot tudi zapisnik o sestanku Območnega zbora odvetnikov v Ljubljani dne 23. 9. 1998. Vložil je tudi številne dopolnitve pobude, iz katerih je razvidno, da je upravno sodišče s sodbo št. U 1055/98 z dne 30. 6. 1999 odpravilo odločbo OZ, s katero je bil pobudnikov predlog za vpis v imenik odvetnikov zavrnjen in zadevo vrnilo v novo odločanje, ter da je navedeno sodbo potrdilo tudi vrhovno sodišče s sodbo št. U 770/99 z dne 7. 2. 2001. Upravno sodišče pa je zavrglo pobudnikovo tožbo zaradi nedovoljenega dejanja Območnega zbora odvetnikov v Ljubljani, ker jo je vložil po preteku zakonsko določenega 30-dnevnega roka za vložitev tožbe (sklep št. U 1874/98 z dne 19. 1. 2000).

Sekretariat Državnega zbora za zakonodajo in pravne zadeve meni, da pobuda ni utemeljena ter da je zakonodajalec utemeljeno in upravičeno med pogoje za opravljanje odvetnišva uvrstil tudi pogoj, da je kandidat vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica. Poudarja, da Upravni odbor OZ odloča o vpisu v imenik odvetnikov v upravnem postopku, kar pomeni, da mora ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, pomembne za odločitev o vpisu. Kandidatu mora dati možnost, da uveljavi in varuje svoje pravice in koristi. Ugotoviti mora, ali obstajajo okoliščine, določene v prvem odstavku 27. člena ZOdv in svojo odločitev obrazložiti. Zoper odločitev upravnega odbora pa ima prizadeti pravico do sodnega varstva v upravnem sporu. Meni, da ugotavljanje primernosti za opravljanje odvetništva v postopku, kot ga ureja zakon, ne posega v ustavno pravico o varstvu dostojanstva posameznika.

V zvezi z navedenim odgovorom pobudnik navaja, da v njem ni odgovora na njegove navedbe, po katerih bi ZOdv ali statut morala urejati način izrekanja mnenja in način posredovanja tega mnenja tudi kandidatom samim. Poudarja, da izpodbijana ureditev dopušča, da dajejo mnenje organi, ki kandidata ne poznajo, ga prvič vidijo in slišijo, kar ni dopustno v nobeni pravni državi.