ZKnj-1 – Zakon o knjižničarstvu (ZKnj-1) |...

4446. Zakon o knjižničarstvu (ZKnj-1)

Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena ustave Republike Slovenije izdajam

U K A Z
o razglasitvi zakona o knjižničarstvu (ZKnj-1)

Razglašam zakon o knjižničarstvu (ZKnj-1), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 24. oktobra 2001.

Št. 001-22-120/01

Ljubljana, dne 2. novembra 2001.

Predsednik Republike Slovenije Milan Kučan l. r.

Z A K O N
O KNJIŽNIČARSTVU (ZKnj-1)

I. SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen

(vsebina zakona)

Ta zakon ureja knjižnično dejavnost, ki se financira iz javnih sredstev, tako da določa:

-

dejavnost, ustanovitev, financiranje in nadzor knjižnic, ki se financirajo iz javnih sredstev ter knjižničnega informacijskega servisa za izmenjavo podatkov v nacionalnem vzajemnem bibliografskem sistemu,

-

nacionalni vzajemni bibliografski sistem in pogoje za vključitev v ta sistem,

-

naloge Nacionalnega sveta za knjižnično dejavnost.

Pojem knjižnična dejavnost iz prejšnjega odstavka vključuje tudi sodobne informacijske sestavine te dejavnosti.

1.a člen

(javno financirana knjižnična dejavnost)

Knjižnična dejavnost, ki se financira iz javnih sredstev, se izvaja kot knjižnična javna služba ali kot knjižnična dejavnost, potrebna za izvajanje javne službe na področju vzgoje in izobraževanja.

Knjižnično javno službo izvajajo splošne, visokošolske, specialne in nacionalna knjižnica.

Knjižnično dejavnost, potrebno za izvajanje javne službe na področju vzgoje in izobraževanja, izvajajo šolske knjižnice.

2. člen

(knjižnična dejavnost)

Knjižnična dejavnost, ki je knjižnična javna služba, zajema:

-

zbiranje, obdelovanje, hranjenje in posredovanje knjižničnega gradiva,

-

zagotavljanje dostopa do knjižničnega gradiva in elektronskih publikacij,

-

izdelovanje knjižničnih katalogov, podatkovnih zbirk in drugih informacijskih virov,

-

posredovanje bibliografskih in drugih informacijskih proizvodov in storitev,

-

sodelovanje v medknjižnični izposoji in posredovanju informacij,

-

pridobivanje in izobraževanje uporabnikov,

-

informacijsko opismenjevanje,

-

varovanje knjižničnega gradiva, ki je kulturni spomenik,

-

drugo bibliotekarsko, dokumentacijsko in informacijsko delo.

Knjižnična dejavnost, potrebna za izvajanje javne službe na področju vzgoje in izobraževanja, izhaja iz potreb te dejavnosti in zajema posamične, z njo povezane naloge iz prejšnjega odstavka ter glede na te potrebe tudi druge naloge, določene s področnim zakonom.

Javna služba je tudi dejavnost knjižničnega informacijskega servisa za izmenjavo podatkov v nacionalnem vzajemnem bibliografskem sistemu, ki je namenjena zagotavljanju:

-

pogojev za delovanje vzajemnega bibliografskega sistema,

-

dostopnosti elektronskih virov informacij v tem sistemu.

Dejavnost iz tega člena izvajajo osebe javnega prava, na podlagi koncesije pa tudi druge pravne osebe in posamezniki. Njen obseg se določi s programom dela in finančnim načrtom oziroma s koncesijsko pogodbo.

3. člen

(knjižnično gradivo)

Knjižnično gradivo so objavljeni tiskani, zvočni, slikovni, elektronski ali kako drugače tehnično izdelani zapisi, ki jih zbirajo in javnosti posredujejo knjižnice ter so namenjeni za potrebe kulture, izobraževanja, raziskovanja in informiranja.

Knjižnično gradivo so tudi rokopisi in drugo neobjavljeno gradivo (tipkopisi, elektronski zapisi in podobno), namenjeno potrebam iz prejšnjega odstavka.

V dvomu, ali gre za knjižnično gradivo, odloča pristojni minister iz 58. člena tega zakona.

4. člen

(nacionalni vzajemni bibliografski sistem)

Nacionalni vzajemni bibliografski sistem sestavljajo knjižnice, ki izpolnjujejo pogoje iz tega zakona za vključitev v ta sistem, nacionalna knjižnica in organizacija, ki izvaja dejavnost knjižničnega informacijska servisa za izmenjavo podatkov v tem sistemu (v nadaljevanju: knjižnični informacijski servis).

5. člen

(knjižnično gradivo kot kulturni spomenik)

Knjižnično gradivo, ki ima lastnosti kulturnega spomenika v skladu z zakonom, ki ureja varstvo kulturne dediščine, je kulturni spomenik po zakonu brez posebnega postopka razglasitve.

Ne glede na prvi odstavek se s tem zakonom razglasi za kulturni spomenik naslednje knjižnično gradivo:

-

kodeksi, listine in drugo rokopisno gradivo ter knjižno, kartografsko, notno in podobno gradivo, nastalo pred letom 1800;

-

arhivski izvodi vseh publikacij, ki imajo značaj Slovenike iz prve alinee 33. člena tega zakona ali pa so kot taki določeni s predpisi o obveznem izvodu.

Knjižnica, ki hrani knjižnično gradivo iz prejšnjih dveh odstavkov, vodi na osnovi navodil iz 13. člena tega zakona seznam enot tega gradiva, ki je del registra dediščine iz zakona, ki ureja varstvo kulturne dediščine.

Minister, pristojen za kulturo, lahko izjemoma dovoli izvoz ali izmenjavo knjižničnega gradiva, ki je kulturni spomenik, po predhodnem mnenju nacionalne knjižnice.

II. KNJIŽNICE

6. člen

(namen knjižnic)

Knjižnica v skladu s strokovnimi načeli organizira zbirko knjižničnega gradiva in virov informacij z namenom zagotavljati posameznikom in skupinam dostopnost in uporabo:

-

lastnega gradiva in z njim povezanih informacij,

-

medknjižnične izposoje,

-

zunanjih dostopnih informacijskih virov.

7. člen

(vrste knjižnic)

Knjižnica je pravna oseba, njena organizacijska enota, ki izvaja knjižnično dejavnost, ali njena organizacijska enota oziroma njen del, ki izvaja knjižnično dejavnost, potrebno za izvajanje javne službe na področju vzgoje in izobraževanja.

Po prevladujočem krogu uporabnic in uporabnikov (v nadaljnjem besedilu: uporabniki) so knjižnice:

-

splošne,

-

šolske,

-

visokošolske,

-

specialne,

-

nacionalna.

8. člen

(pravice uporabnikov)

Uporabniki imajo pravico do brezplačnih osnovnih storitev, kot so:

-

izposoja gradiva,

-

posredovanje informacij o gradivu in iz gradiva,

-

bibliopedagoško delo.

Vlada Republike Slovenije določi z uredbo tudi druge osnovne storitve uporabnikom ter okvirno obratovalni čas knjižnic, ki izvajajo knjižnično javno službo, in način njihovega poslovanja, pri čemer posebej opredeli tiste storitve, ki ne povzročajo knjižnicam dodatnih stroškov, kot brezplačne.

9. člen

(zveze knjižnic)

Knjižnice se lahko povezujejo v zveze, ki so koordinativna telesa in predstavljajo ter zastopajo interese, ki so povezani z njihovim razvojem.

11. člen

(standardi in strokovna priporočila)

Razvoj knjižnic usmerjajo standardi in strokovna priporočila, ki se nanašajo na organiziranost in delovanje knjižnične javne službe in ki jih sprejme Nacionalni svet za knjižnično dejavnost.

Standardi iz prejšnjega odstavka se nanašajo na dolgoročnejše obdobje, ki ga natančneje določi Nacionalni svet za knjižnično dejavnost.

12. člen

(izločanje knjižničnega gradiva)

Knjižnica izloča knjižnično gradivo v skladu s strokovnimi navodili, ki jih sprejme nacionalna knjižnica.

13. člen

(ugotavljanje lastnosti kulturnega spomenika)

Knjižnica ugotavlja, katero knjižnično gradivo iz 5. člena tega zakona je kulturni spomenik, v skladu s strokovnimi navodili, ki jih sprejme nacionalna knjižnica.

14. člen

(donacije knjižničnega gradiva)

Knjižnica prevzema donacije knjižničnega gradiva, ki je pomembno po merilih knjižnične stroke.

15. člen

(uporabnik in član knjižnice ter osebni podatki o članih)

Uporabnik knjižnice je fizična oseba, ki uporablja osnovne storitve knjižnic.

Član knjižnice je uporabnik, ki se včlani v knjižnico, da bi lahko uporabljal storitve, ki jih knjižnica omogoča le članom, in sicer zaradi zagotavljanja sledljivosti izposojenega knjižničnega gradiva, obnavljanja poškodovanega knjižničnega gradiva, izpolnjevanja pogodbenih obveznosti, vezanih na uporabo določenih vrst knjižničnega gradiva, izpolnjevanja obveznosti, vezanih na avtorske in sorodne pravice in podobno. Knjižnica trajanje članstva opredeli v pravilih o splošnih pogojih poslovanja. Trajanje članstva je lahko največ pet let z možnostjo podaljšanja.

Knjižnice imajo za potrebe izvajanja svoje dejavnosti, zavarovanja knjižničnega gradiva ter nudenja posebnih ugodnosti določenim kategorijam članov pravico, da v skladu s predpisi o varstvu osebnih podatkov zbirajo in obdelujejo naslednje osebne podatke svojih članov: ime in priimek, datum in kraj rojstva, naslov stalnega oziroma začasnega bivališča, kategorijo člana, podatke za obveščanje (telefonska številka oziroma naslov elektronske pošte). Z osebno privolitvijo člana lahko zbirajo tudi podatek o izobrazbeni ravni, ki ga uporabljajo za potrebe načrtovanja nabave knjižničnega gradiva ter organizacije storitev za ciljne skupine članov.

Osebni podatki o članih se v zbirki iz prejšnjega odstavka vodijo še največ eno leto od poteka članstva v knjižnici. Potem se izbrišejo oziroma anonimizirajo. Če ima član v tem času še neporavnane obveznosti do knjižnice, se njegovi osebni podatki izbrišejo oziroma anonimizirajo, ko so obveznosti poravnane.

Član knjižnice je lahko tudi pravna oseba, ki uporablja storitve knjižnice preko svojih zaposlenih.

Knjižnice, ki izvajajo knjižnično javno službo, svojim članom lahko zaračunajo letno članarino.

1. Splošne knjižnice

16. člen

(splošne knjižnice)

Splošne knjižnice, ki izvajajo knjižnično dejavnost za prebivalstvo v svojem okolju, zagotavljajo storitve tudi za skupine prebivalcev s posebnimi potrebami.

Splošne knjižnice v okviru javne službe iz 2. člena tega zakona tudi:

-

sodelujejo v vseživljenjskem izobraževanju,

-

zbirajo, obdelujejo, varujejo in posredujejo domoznansko gradivo,

-

zagotavljajo dostopnost in uporabo gradiv javnih oblasti, ki so splošno dostopna na elektronskih medijih,

-

organizirajo posebne oblike dejavnosti za otroke, mladino in odrasle, ki so namenjene spodbujanju bralne kulture,

-

organizirajo posebne oblike dejavnosti za otroke, mladino in odrasle s posebnimi potrebami,

-

organizirajo kulturne prireditve, ki so povezane z njihovo dejavnostjo.

Splošne knjižnice so vključene v nacionalni vzajemni bibliografski sistem.

Splošne knjižnice lahko opravljajo tudi gospodarsko dejavnost, če je ta oziroma njen prihodek namenjen opravljanju knjižnične dejavnosti kot javne službe.

Splošna knjižnica lahko prenese posamezne naloge iz druge alinee na osrednjo območno knjižnico ali v soglasju z njo na drugo knjižnico s tega območja.

17. člen

(imenovanje in razrešitev direktorja oziroma direktorice splošne knjižnice)

Direktorja oziroma direktorico splošne knjižnice (v nadaljnjem besedilu: direktor) imenuje svet splošne knjižnice (v nadaljnjem besedilu: svet) na podlagi javnega razpisa.

Mandat direktorja traja pet let.

Za direktorja je lahko imenovan, kdor izpolnjuje pogoje, ki so določeni z aktom o ustanovitvi.

Svet si mora pred imenovanjem ali razrešitvijo direktorja pridobiti soglasje občin ustanoviteljic, ki imajo v lasti več kot polovico soustanoviteljskega deleža in mnenje občin, ki so na splošno knjižnico s pogodbo prenesle opravljanje te dejavnosti, ter mnenje strokovnih delavcev knjižnice.

Strokovni delavci knjižnice o mnenju glasujejo tajno.

Soglasja in mnenja iz četrtega odstavka se nanašajo na kandidata oziroma kandidatko za direktorja, ki ga predlaga svet knjižnice izmed tistih prijavljenih, ki izpolnjujejo pogoje.

Če občine ustanoviteljice ali pogodbenice in strokovni delavci iz četrtega odstavka tega člena ne odgovorijo v roku 60 dni, se šteje, da so bila soglasja podana oziroma mnenja pozitivna.

Po pridobitvi soglasij in mnenj svet imenuje direktorja z večino glasov vseh članov sveta.

Podrobnejše določbe v zvezi z imenovanjem oziroma razrešitvijo direktorja določi ustanovitveni akt splošne knjižnice.

Direktorja razreši svet na način in po postopku, ki je določen za direktorja javnega zavoda.

18. člen

(imenovanje vršilca oziroma vršilke dolžnosti direktorja)

Če direktorju predčasno preneha mandat, oziroma če nihče izmed prijavljenih kandidatov za direktorja ni imenovan, svet knjižnice imenuje vršilca oziroma vršilko dolžnosti direktorja izmed strokovnih delavcev knjižnice, oziroma izmed prijavljenih kandidatov, vendar največ za eno leto.

19. člen

(pravna oseba)

Splošna knjižnica je samostojna pravna oseba (v nadaljnjem besedilu: samostojna knjižnica), če izvaja knjižnično dejavnost za okvirno 10.000 in več prebivalcev. Knjižnica, ki izvaja to dejavnost za območje z manjšim številom prebivalcev, je enota samostojne knjižnice.

Knjižnica iz prejšnjega odstavka lahko izjemoma izvaja druge kulturne dejavnosti v okviru posebnih organizacijskih enot.

Knjižnica iz prejšnjega odstavka mora zagotoviti ločeno vodenje finančnega poslovanja.

20. člen

(dolžnost občin)

Vsaka občina mora zagotoviti knjižnično dejavnost za svoje občane tako, da ustanovi splošno knjižnico sama ali skupaj z drugimi občinami, ali tako, da poveri opravljanje te dejavnosti s pogodbo drugi splošni knjižnici v soglasju z njenim ustanoviteljem.

Če ustanovi več občin skupaj splošno knjižnico, določijo medsebojne pravice in obveznosti v aktu o ustanovitvi.

Če občina ne zagotovi knjižnične dejavnosti za svoje prebivalce, stori to država na njen račun.

21. člen

(posebni pogoji za vpis splošne knjižnice v sodni register)

Splošne knjižnice se lahko registrirajo za izvajanje knjižnične dejavnosti na podlagi odločbe o izpolnjevanju pogojev iz 36. člena tega zakona, ki jo predloži ustanovitelj.

22. člen

(izpolnjevanje pogojev)

Splošna knjižnica mora trajno izpolnjevati pogoje iz 36. člena tega zakona.

Ministrstvo, pristojno za kulturo, vsaka tri leta za vsako splošno knjižnico ugotavlja izpolnjenost pogojev oziroma določi rok za njihovo izpolnitev.

Če splošna knjižnica ne izpolnjuje pogojev, se o tem obvesti ustanovitelja in se ji obenem z odločbo naloži, da pripravi najkasneje v treh mesecih načrt, s katerim določi, kako bo v danem roku dosegla izpolnitev pogojev, in ga predloži v soglasje svojemu ustanovitelju oziroma soustanoviteljem ali pogodbenim partnerjem. Če ti najkasneje v roku enega meseca ne odgovorijo, se šteje da je soglasje dano.

23. člen

(merjenje delovanja splošnih knjižnic)

Minister, pristojen za kulturo, sprejme pravilnik o merilih, po katerih so splošne knjižnice dolžne meriti svoje delovanje.

24. člen

(navodila za domoznansko gradivo)

Splošne knjižnice upoštevajo za strokovno obdelavo in hranjenje nacionalno pomembnega domoznanskega gradiva navodila nacionalne knjižnice.

25. člen

(splošne knjižnice na narodnostno mešanih območjih)

Splošne knjižnice na narodnostno mešanih območjih, zagotavljajo tudi knjižnično dejavnost, namenjeno pripadnikom italijanske in madžarske narodne skupnosti ter romske skupnosti. Te knjižnice zagotavljajo pripadnikom teh skupnosti komuniciranje v njihovem jeziku.

Splošne knjižnice iz prejšnjega odstavka pripravijo program dejavnosti v soglasju s predstavniki narodnih skupnosti.

26. člen

(splošne knjižnice na obmejnih območjih)

Splošne knjižnice, ki pokrivajo obmejna območja, zagotavljajo dostop do knjižničnega gradiva tudi Slovencem v zamejstvu, tako da jim omogočajo izposojo, v sodelovanju z osrednjimi knjižnicami Slovencev v zamejstvu za njihove potrebe izvajajo nakup gradiv v Sloveniji ter pomagajo pri razvoju knjižnic slovenske manjšine v sosednjih državah.

Splošne knjižnice iz prejšnjega odstavka pripravijo program dejavnosti v sodelovanju z nacionalno knjižnico.

27. člen

(osrednja območna knjižnica)

Splošna knjižnica, ki na podlagi pogodbe z ministrstvom, pristojnim za kulturo, v soglasju s svojim ustanoviteljem opravlja za širše območje posebne naloge, je osrednja območna splošna knjižnica.

Njene posebne naloge so:

-

zagotavljati povečan in zahtevnejši izbor knjižničnega gradiva in informacij,

-

nuditi strokovno pomoč vsem knjižnicam s svojega območja,

-

koordinirati zbiranje, obdelavo in hranjenje domoznanskega gradiva za svoje območje,

-

usmerjati izločeno knjižnično gradivo s svojega območja.

2. Šolske in visokošolske knjižnice

28. člen

(šolske knjižnice)

Šolske knjižnice podpirajo izobraževalni proces, tako da izvajajo knjižnično dejavnost predvsem za učence, vajence, dijake in študente višjih strokovnih šol ter za strokovne delavce teh šol.

29. člen

(visokošolske in univerzitetne knjižnice)

Visokošolske knjižnice podpirajo študijski in raziskovalni proces, tako da izvajajo knjižnično dejavnost predvsem za študente, visokošolske učitelje in visokošolske sodelavce.

Univerzitetne knjižnice so glavne visokošolske knjižnice univerz.

Univerzitetne knjižnice opravljajo v okviru javne službe iz 2. člena tega zakona in nalog visokošolskih knjižnic še naslednje naloge:

-

koordinirajo knjižnično dejavnost na univerzah,

-

koordinirajo nabavo in ponudbo knjižničnega gradiva v okviru univerz,

-

organizirajo in usklajujejo delovanje sistema medknjižnične izposoje,

-

koordinirajo deponiranje in izločanje gradiva na univerzah,

-

koordinirajo izdelavo bibliografije visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev svoje univerze,

-

pridobivajo in obdelujejo obvezne izvode gradiv, ki nastajajo in se objavljajo v okviru univerze, vključno z diplomskimi, magistrskimi in doktorskimi nalogami,

-

usklajujejo pripravo in izvedbo programov izobraževanja uporabnikov na univerzah,

-

nudijo strokovno pomoč delavcem v knjižnični dejavnosti v okviru univerz,

-

lahko opravljajo domoznansko dejavnost,

-

lahko opravljajo druge naloge, katerih izvajanje nanje prenese nacionalna knjižnica.

30. člen

(povezovanje visokošolskih knjižnic v nacionalni vzajemni bibliografski sistem)

Visokošolske knjižnice članic univerz se povezujejo v nacionalni vzajemni bibliografski sistem koordinirano preko univerz.

3. Specialne knjižnice

31. člen

(specialne knjižnice)

Specialne knjižnice izvajajo knjižnično dejavnost na posameznih znanstvenih ali strokovnih področjih.

Zakon o knjižničarstvu (ZKnj-1)

Časovnica