Odločba o razveljavitvi dela besedila v prvem odstavku 122. člena zakona o industrijski lastnini in odločba o ugotovitvi skladnosti drugega in četrtega odstavka 122. člena istega zakona z ustavo

1911. Odločba o razveljavitvi dela besedila v prvem odstavku 122. člena zakona o indistrijski lastnini in odločba o ugotovitvi skladnosti drugega in četrtega odstavka 122. člena istega zakona z ustavo

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo dr. Alberta Čebulja iz Kamnika, ki ga zastopa Patentna pisarna d.o.o., Ljubljana, na seji dne 17. aprila 1997

V prvem odstavku 122. člena zakona o industrijski lastnini (Uradni list RS, št. 13/92), spremenjenega z 21. členom zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o industrijski lastnini (Uradni list RS, št. 27/93), se razveljavi del besedila, ki se glasi: "če so do 1. 3. 1994 prenešene na urad".

Drugi in četrti odstavek 122. člena zakona iz prve točke izreka te odločbe nista v neskladju z ustavo.

Pobudnik izpodbija ustavnost 122. člena zakona o industrijski lastnini (Uradni list RS, št. 13/92 – v nadaljevanju: ZIL), spremenjenega z 21. členom zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o industrijski lastnini (Uradni list RS, št. 27/93 – v nadaljevanju: ZsdZIL). Meni, da je ZIL, ki je stopil v veljavo 4. aprila 1992 in je veljal nespremenjen do uveljavitve novele 13. 6. 1993, določal, da veljajo v Republiki Sloveniji vse pravice industrijske lastnine, prijavljene ali priznane pri Zveznem zavodu za patente v Beogradu (v nadaljevanju: ZZP), do izteka njihove veljavnosti neokrnjeno (122. člen). Izjemo je ZIL določil le za označbo porekla blaga. Nosilci pravic so lahko iz upravičenih razlogov od urada za varstvo industrijske lastnine RS (v nadaljevanju: urad) zahtevali, da je ta prevzel nadaljevanje postopka za priznanje ali nadaljevanje vzdrževanja veljavnosti pravic industrijske lastnine. Priznane pravice industrijske lastnine pri ZZP naj bi torej v Sloveniji na podlagi citirane določbe ZIL veljale v trajanju in obsegu, kot jih je priznal ZZP. Pravice, ki so bile samo prijavljene pri ZZP, pa naj bi se v Sloveniji priznale in veljale v trajanju ter obsegu, kot bi jih priznal v skladu z ZIL slovenski urad. Izpodbijana določba ZsdZIL pa naj bi spremenila določbo 122. člena ZIL in določila, da se v Republiki Sloveniji priznajo le tiste pravice industrijske lastnine, prijavljene ali podeljene pri ZZP do 3. aprila 1992 (razen pravic iz označbe porekla blaga), ki so jih upravičenci do 1. marca 1994 prenesli na urad. ZsdZIL naj bi z izpodbijano določbo, po kateri lahko nosilci pravic industrijske lastnine uveljavljajo te v Sloveniji le, če jih prenesejo na urad, po prepričanju pobudnikov posegel v pridobljene pravice teh nosilcev. Tako prenesene pravice pa naj bi jim izpodbijana določba še okrnila, s tem ko jim priznava trajanje, določeno po ZIL, začetek teka varovalne dobe pa šteje od dneva vložitve prijave pri ZZP. ZIL v 37. členu določa trajanje pravic industrijske lastnine, predpisi, na podlagi katerih so bile upravičencem pri ZZP priznane pravice do patenta, pa naj bi določali drugačno trajanje. Različno trajanje pravic, kot je določeno z ZIL, naj bi nadalje določala zakon o patentih in tehničnih izboljšavah v 18. členu (Uradni list FLRJ, št. 44/60 in 28/62 in Uradni list SFRJ, št. 24/74) in zakon o varstvu izumov, tehničnih izboljšav in znakov razlikovanja (Uradni list SFRJ, št. 34/81, 3/90 – ZVITIZR). S tem naj bi ZsdZIL priznane pravice nosilcem v Republiki Sloveniji ukinil oziroma bistveno skrajšal njihovo trajanje.

Po mnenju pobudnika je izpodbijana določba 21. člena ZsdZIL v nasprotju z drugim odstavkom 155. člena ustave, ker posega v že pridobljene pravice, ki jih je upravičencem priznal iz naslova industrijske lastnine ZZP na podlagi takrat veljavne zakonodaje. Pobudnik predlaga, naj ustavno sodišče izpodbijano določbo razveljavi.

Državni zbor na pobudo ni odgovoril, Ministrstvo za znanost in tehnologijo pa se na zaprosilo ustavnega sodišča, da v zvezi z navedbami v pobudi poda svoje mnenje, ni odzvalo. Urad v zvezi s pobudo navaja, da je bilo Sloveniji priznano članstvo v Svetovni organizaciji za intelektualno lastnino (WIPO) in v konvencijah s področja intelektualne lastnine z aktom o notifikaciji nasledstva (Uradni list RS, št. 24/92) in z Deklaracijo Vlade, s katero je sprejela obveznosti iz teh konvencij ter od osamosvojitve 25. junija 1991 kontinuiteto njihove veljavnosti na ozemlju Republike Slovenije. ZVITIZR naj bi šele z novelo iz leta 1990 odpravil dotedanjo zgrno razumevanje varstva industrijske lastnine in dolžino trajanja izuma. Varstvo, ki ga je izum užival od prijave do priznanja, je po navedbah urada privedlo do tega, da so različni izumi uživali različno varstveno dobo, in sicer od 18 pa celo do 25 let.

Z uzakonitvijo prvotnega 122. člena ZIL je zakonodajelec priznal nosilcem pravic industrijske lastnine varstvo v obsegu, kot so ga ti pridobili v SFRJ, in ne da bi bilo te pravice potrebno prenašati na urad. Z novo določbo 122. člena ZIL je zakonodajalec veljavnost teh pravic pogojil s prenosom na urad in s tem po navedbah urada vprašanje priznanja teh pravic v Sloveniji uskladil z mednarodno ureditvijo, ki jo je na področju znamk uvedla skupščina Madridske unije. Razlog za tako spremembo naj bi bil embargo OZN na poslovanje s Srbijo in Črno goro.

Z ZIL naj bi bil zakonodajalec prevzel rešitve, ki jih je na področju varstva industrijske lastnine uzakonila zvezna skupščina s prvo novelo ZVITIZR leta 1990 in ki so v Sloveniji veljale na dan osamosvojitve. Novela naj bi trajanje varstva izuma s patentom uskladila z Evropsko patentno konvencijo. S spremenjenim 50. členom ZVITIZR je zakonodajalec določil, da pridobi prijavitelj začasno pravico patenta, modela, vzorca ali znamke od dneva, ko je vložil prijavo, s spremenjenim 51. členom pa je zakonodajalec jasno uzakonil, da se 20-letni varstveni rok za izum šteje od vložitve patentne prijave, oziroma 10 let za varstvo znamke, vzorca in modela. Urad v tej zvezi zaključuje, da naj bi s tem novela poenotila varstvene roke in začetek njihovega teka tudi za že pridobljene pravice industrijske lastnine.