Odločba o razveljavitvi členov od 150 do 156 zakona o kazenskem postopku

247. Odločba o razveljavitvi členov od 150 do 156 zakona o kazenskem postopku

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudi dr. Mihe Brejca iz Doba in Darka Zupana iz Velenja, ki ga zastopa Ervin Dokič, odvetnik v Piranu, na seji dne 27. novembra 1997

V zakonu o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94) se razveljavijo členi od 150 do 156.

Razveljavitev začne učinkovati v roku enega leta od objave te odločbe v Uradnem listu RS.

Postopek v tej zadevi se je začel dne 11. 5. 1995 s sprejetjem pobude dr. Mihe Brejca za oceno ustavnosti 5. točke prvega odstavka 150. člena zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 – v nadaljevanju: ZKP). Ker je izpodbijana zakonska določba vsebinsko povezana z drugim odstavkom istega člena ZKP, je ustavno sodišče na podlagi 30. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) začelo postopek za oceno ustavnosti tudi zanj.

Na pobudo je odgovoril Državni zbor kot nasprotni udeleženec. Svoja stališča do pobude sta posredovala Ministrstvo za pravosodje in Državno tožilstvo.

Predsednik ustavnega sodišča je na podlagi drugega odstavka 35. člena ZUstS razpisal javno obravnavo, na katero so bili v skladu s prvim odstavkom 36. člena ZUstS vabljeni pobudnik in Državni zbor kot udeleženca, njuni zastopniki in pooblaščenci ter predstavniki vlade, vrhovnega sodišča in državnega tožilstva. Na javni obravnavi so bili prisotni pobudnik in njegov pooblaščenec, predstavniki Državnega zbora in vlade, medtem ko se predstavniki državnega tožilstva in vrhovnega sodišča vabilu niso odzvali. Sodišče je poslušalo njihove navedbe ter odgovore na vprašanja sodnikov, pri čemer je odgovor na določena vprašanja nasprotni udeleženec posredoval ustavnemu sodišču naknadno v pismeni obliki.

Dne 20. 9. 1995 je ustavno sodišče sprejelo v obravnavo pobudo Darka Zupana za oceno ustavnosti 3. točke prvega odstavka 150. člena ZKP.

Na pobudo je odgovoril Državni zbor kot nasprotni udeleženec. Do pobude je zavzelo stališče državno tožilstvo.

Ustavno sodišče je na seji dne 16. 1. 1997 pobudi združilo zaradi skupnega obravnavanja in odločanja.

Pobudnik dr. Miha Brejc zatrjuje neskladnost določbe 5. točke prvega odstavka 150. člena ZKP s 35. in 36. členom ustave. Meni namreč, da je prisluškovanje s tehničnimi napravami v prostoru tako težak poseg v človekovo integriteto in zasebnost, da ne odtehta javnega interesa, v imenu katerega se odstop od nedotakljivosti človekove zasebnosti dovoljuje. Nedotakljivost stanovanja je po pobudnikovem mnenju kršena s tajnim vstopom v stanovanje, ki je potreben zaradi namestitve in zaradi odstranitve prisluškovalnih naprav. V zvezi z zakonsko ureditvijo ukrepa pobudnik opozarja predvsem na nizko stopnjo suma (razlogi za sum), ki je lahko pogoj za odreditev prisluškovanja, na širok spekter kaznivih dejanj, za katera se poseg lahko odredi. Pobudnik opozarja na velika pooblastila policije pri izvrševanju spornega ukrepa ter posledično na možnost zlorab, ki naj bi bila zlasti velika zato, ker nadzor nad izvajanjem ukrepa tehnično ni mogoč. Uzakonitev prisluškovanja v prostoru naj bi bila še posebej neprimerna tudi zato, ker smo v Sloveniji šele na začetku demokratizacije družbe in ker v družbenem okolju, ki vsebuje še veliko ostalin preteklosti, demokratične sile še niso dosegle kritične mase.

Pobudnik se sklicuje tudi na 37. in 38. člen ustave ter 8. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic (Uradni list RS, št. 7/94 – v nadaljevanju: EKČP), prisluškovanje v prostoru pa naj bi bilo protiustavno tudi zato, ker se je oseba, ki se ji prisluškuje, nevede sama ovadila in priznala krivdo, čeprav ustava zagotavlja obdolžencu pravico do zagovornika in privilegij zoper samoobtožbo. Ker oseba, zoper katero je bil odobren prisluh, tega ne ve, se tudi pritožiti ne more, zato je po mnenju pobudnika kršena njena ustavna pravica do pravnega sredstva iz 25. člena ustave.

Pobudnik Darko Zupan trdi, da je neustavna 3. točka prvega odstavka 150. člena ZKP. Ukrep navidezni odkup predmetov naj bi bil v nasprotju z načelom pravne države iz 2. člena ustave in varovanjem človekovih pravic, ki se zagotavlja s 5. členom ter s pravico do človekovega dostojanstva. To pa zato, ker naj bi bil ukrep določen tako, da omogoča arbitriranje, poseganje v temeljne človekove pravice in zlorabe, zlasti pa izzivanje kriminalne dejavnosti in s tem manipuliranje s človekom in njegovo degradacijo.

Oba pobudnika predlagata razveljavitev izpodbijanih zakonskih določb.

Državni zbor kot nasprotni udeleženec v svojih odgovorih zatrjuje skladnost izpodbijanih določb ZKP z ustavo in EKČP in zato ustavnemu sodišču predlaga, da pobudi zavrne.

Glede ukrepov iz 150. člena ZKP nasploh poudarja:

– da gre za nujne ukrepe, naperjene proti najhujšim oblikam kriminala, najbolj škodljivim tako za splošno varnost ljudi, kot tudi za pravice, položaj in varnost vsakega izmed njih,

– da se lahko uvedejo le izjemoma, ob izpolnjenih zakonskih pogojih (drugi odstavek 150. člena in prvi odstavek 152. člena ZKP),

– da izvedba posameznega ukrepa lahko traja le kratek čas, ker se lahko podaljšuje najdalj do šest mesecev skupno le na podlagi tehtnih razlogov za podaljšanje (prvi odstavek 152. člena ZKP),

– da so vse uradne osebe, ki sodelujejo v tem postopku, dolžne varovati pridobljene podatke kot uradno tajnost,

– da je kršitev obravnavanih določb ZKP kazniva na podlagi kazenskega zakonika,

– da sodišče svoje odločbe ne sme opreti na tako pridobljene podatke, če je bil ukrep izvršen brez odredbe preiskovalnega sodnika ali v nasprotju z njo (155. člen),

– osumljenec pa ima pravico, da se z gradivom, ki je bilo pridobljeno z izvedbo ukrepa, seznani ali ob začetku kazenskega pregona ali pred uničenjem tega gradiva (drugi odstavek 154. člena ZKP), pri čemer mora biti v tem primeru gradivo uničeno takoj, ko se osumljenec z njim seznani.

Državni zbor v odgovoru opozarja na porast organiziranega kriminala v vseh evropskih državah. Proti temu naj bi se države borile tudi z uporabo posebnih ukrepov, ki organom odkrivanja omogočijo, da izslede storilca kaznivega dejanja in da zavarujejo in zberejo dokaze, ki so potrebni za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Po mnenju zakonodajalca se za uvedbo posebnih ukrepov ne more zahtevati enaka stopnja verjetnosti kot za uvedbo preiskave, saj se ukrepi uporabljajo v predkazenskem postopku, ko se šele zbirajo dokazi za utemeljitev suma. V zvezi z očitkom o možnih zlorabah ugotavlja še, da so zakonska varovala ob dosledni izvedbi določb ZKP zadostna.

Glede izpodbijanega ukrepa iz 5. točke prvega odstavka 150. člena ZKP (prisluškovanje v prostoru s tehničnimi napravami) Državni zbor še posebej navaja, da temelji na določbah tretjega odstavka 15. člena in drugega odstavka 37. člena ustave in da tudi izpolnjuje pogoje iz drugega odstavka 8. člena EKČP.

Tudi določba 3. točke prvega odstavka 150. člena ZKP je po navedbah Državnega zbora v mejah ustavno dopustnih omejitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Sklicuje se na določbo tretjega odstavka 15. člena ustave o dopustnem omejevanju človekovih pravic s pravicami drugih in poudarja, da se ukrep lahko odredi le za zelo ozek krog hudih kaznivih dejanj, ki posegajo v eksistenčno varnost ljudi. Ker se ukrep lahko uporabi le zoper osebo, za katero obstajajo razlogi za sum, da je z eno ali več osebami sodelovala pri že izvršenih kaznivih dejanjih in ker gre za odkup predmetov, ki se v povezavi z določbo drugega odstavka 151. člena izvršuje kot odkup že ponarejenega denarja, orožja, razstreliva ali drugega bojnega sredstva ali mamil že "po določitvi teh znakov kaznivih dejanj", ne pomeni in niti ne more pomeniti izzivanja kriminalne dejavnosti, razen če gre za zlorabe – zoper zlorabe pa vsebuje ZKP vrsto varoval. S tem v zvezi poudarja obsežno pravno varstvo in to, da imajo samo tista dokazila, ki so bila pridobljena na način, določen v ZKP, tudi dokazno vrednost v kazenskem postopku.

Ministrstvo za pravosodje enako kot nasprotni udeleženec zastopa stališče, da so posebne metode in sredstva nujno potrebna oblika borbe proti organiziranemu kriminalu in s tem povezanimi najhujšimi in družbi najbolj škodljivimi kaznivimi dejanji. Razraščanje najtežjih oblik organiziranega kriminala, ki za uresničevanje svojih ciljev uporablja najsodobnejša tehnična in druga sredstva, naj bi bilo splošno znano dejstvo, enake ali podobne rešitve, kot jih pozna naš ZKP, pa naj bi bila vnesla v svoje zakone večina zahodnoevropskih držav. Po mnenju ministrstva je ustavna podlaga določbe 5. točke prvega odstavka 150. člena podana v tretjem odstavku 15. člena in v drugem odstavku 37. člena ustave, zakonska ureditev pa izpolnjuje ustavne pogoje: s tem, ko prvi odstavek 150. člena določa, da se posebne metode in sredstva lahko odredijo zoper osebo, za katero obstajajo razlogi za sum, da je sodelovala pri izvršitvi kaznivih dejanj, navedenih v 151. členu ZKP, je izpolnjen ustavni pogoj omejitve ustavnih pravic zaradi uvedbe in poteka kazenskega postopka; s tem, ko drugi odstavek istega člena določa, da se ukrepi lahko odredijo le, če se na drug način ne dajo zbrati dokazi, ali bi bilo njihovo zbiranje zvezano z nesorazmernimi težavami, pa je izpolnjen ustavni pogoj nujnosti. Ministrstvo še posebej opozarja na varovala, predpisana v zvezi z odreditvijo in uporabo ukrepa. Poudarja, da ukrepe lahko odredi preiskovalni sodnik na obrazložen predlog državnega tožilca, izvršijo pa jih delavci organov za notranje zadeve, vsi pa varujejo podatke kot uradno tajnost; da je izvajanje ukrepov časovno omejeno; da je po prenehanju uporabe ukrepov vse informacije in gradivo treba predati sodišču; da se gradivo pod nadzorstvom sodišča uniči, če tožilec ne začne pregona, v vsakem primeru pa se osumljenec lahko z gradivom seznani; in končno, da vsakršna zloraba odrejanja ali izvedbe ukrepov pomeni kaznivo dejanje.

Po mnenju državnega tožilstva prisluškovanje v prostoru s tehničnimi napravami ni v nasprotju s 35. in 36. členom ustave. Kršitve zasebnosti ne pomeni zaradi družbenih interesov zagotavljanja varnosti, zakonitosti in ustreznega sožitja ter varstva drugih pravic posameznika, ki so ogrožene zaradi naraščanja specifičnih oblik kriminalitete. Tožilstvo opozarja, da je bila uporaba posebnih metod in sredstev tudi do sprejema ZKP zakonita (zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o notranjih zadevah iz leta 1991), določbe ZKP pa prinašajo le možnost na predpisan način pridobljena dokazila uporabiti kot dokaz v kazenskem postopku. V zvezi z zatrjevano kršitvijo 36. člena ustave pa tožilstvo zastopa stališče, da vsebuje odredba preiskovalnega sodnika tudi dovoljenje za tajno postavitev naprav za prisluškovanje in tako tudi za tajen vstop v tuje stanovanje, sicer bi ta metoda odkrivanja storilcev kaznivih dejanj izgubila vsak pomen. Ustavno določbo razlaga tako, kot da možnost vstopa dopušča, saj naj bi bila samo za primer preiskave stanovanja določena pravica tistega, čigar prostori se preiskujejo ali njegovega zastopnika, da je navzoč oziroma da sta navzoči dve priči. Ko ne gre za preiskavo, pa naj bi bil tajni vstop v tuje stanovanje zakonit, ko je izdana odredba sodišča o uporabi te posebne metode.

V zvezi z navideznim odkupom predmetov državno tožilstvo poudarja, da se lahko uporabi le za kar se da ozek krog kaznivih dejanj, ki so po zagroženih sankcijah najhujša kazniva dejanja, ki jih izvršujejo organizirane kriminalne združbe, pa še pri tem morajo biti podani pogoji iz "uvodnega stavka" prvega odstavka in iz drugega odstavka 150. člena ZKP. Tožilstvo poudarja, da je storilce teh kaznivih dejanj s tradicionalnimi metodami težko odkriti, saj se zlasti organizatorji kriminalnih združb in njihovi ustanovitelji skrivajo za konspirativnostjo in profesionalnostjo. Zato je žrtev vse več, med državljani raste strah pred kriminalom in viktimizacijo, v skladu s tem pa se postavljajo zahteve po učinkovitem represivnem delovanju organov kazenskega pregona in organov odkrivanja. Pri ocenjevanju ukrepa z moralnega stališča je potrebno po mnenju tožilstva upoštevati, da je predpisan z zakonom in da ga morajo organi za notranje zadeve izvajati, s tem da se po izrecni določbi četrtega odstavka 151. člena z navideznim odkupom predmetov ne sme izzvati kriminalne dejavnosti. Tožilstvo je prepričano, da policija ravna v skladu s to zakonsko določbo. Državno tožilstvo tudi meni, da določba sama po sebi ni v nasprotju z načelom pravne države in da tudi ne omogoča arbitriranja in zlorab, ker obstoječa zakonodaja preprečuje posege v človekovo dostojanstvo. Primerno oziroma potrebno bi bilo po mnenju tožilstva morda le to, da se v ZKP precizneje uredi način izvajanja posameznih posebnih metod in sredstev, tudi obravnavane.

Določba 150. člena ZKP se v celotnem besedilu glasi:

"(1) Zoper osebo, za katero obstajajo razlogi za sum, da je z eno ali več osebami sodelovala pri izvršitvi kaznivih dejanj, navedenih v 151. členu tega zakona, lahko preiskovalni sodnik odredi:

1) nadzorstvo in snemanje telefonskih pogovorov in drugih oblik komuniciranja s tehničnimi sredstvi;

2) tajno policijsko sodelovanje, tajno opazovanje in sledenje ter slikovno snemanje;

3) navidezni odkup predmetov;

4) navidezno podkupovanje;

5) prisluškovanje v prostorih s tehničnimi napravami;

6) dostop do računalniškega sistema banke ali druge pravne osebe, ki opravlja finančno ali drugo gospodarsko dejavnost.

Ukrepe iz prejšnjega odstavka preiskovalni sodnik odredi na obrazložen predlog državnega tožilca, če se na drug način ne dajo zbrati dokazi ali bi bilo njihovo zbiranje zvezano z nesorazmernimi težavami."

Citirana zakonska določba je umeščena v okvir XV. poglavja ZKP, ki se nanaša na predkazenski postopek in v katerem so urejena pooblastila, ki jih imajo organi za notranje zadeve v zvezi z odkrivanjem kaznivih dejanj in njihovih storilcev, ter pooblastila, ki jih imata s tem v zvezi državni tožilec in preiskovalni sodnik.

Ukrepi iz 150. člena ZKP predstavljajo po navedbah predlagatelja ZKP posebne operativne metode in sredstva dela organov za notranje zadeve, ki se uporabljajo v predkazenskem postopku:

– zaradi uspešnejšega odkrivanja težjih in najtežjih oblik organiziranega kriminala,