Odločba o delni razveljavitvi 11. člena Zakona o pravdnem postopku in o ugotovitvi, da 109. člen istega zakona ni v skladu z Ustavo

3095. Odločba o delni razveljavitvi 11. člena Zakona o pravdnem postopku in o ugotovitvi, da 109. člen istega zakona ni v skladu z Ustavo

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Alenke Reisner iz Domžal in Andreja Lužarja iz Kamnika, ki ju zastopa dr. Andrej Berden iz Ljubljane, na seji dne 23. junija 2005

V določbi tretjega odstavka 11. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, 96/02, 12/03 – uradno prečiščeno besedilo, 2/04 in 36/04 – uradno prečiščeno besedilo) se razveljavita besedi "fizični osebi" ter besedilo "pravni osebi, samostojnemu podjetniku posamezniku ali odvetniku pa do 1,000.000 tolarjev".

Določbe petega do sedmega odstavka 11. člena Zakona o pravdnem postopku se razveljavijo.

Določba 109. člena Zakona o pravdnem postopku ni v neskladju z Ustavo.

Pobudnika izpodbijata določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ki urejajo kaznovanje ob zlorabi procesnih pravic, in določbe, ki urejajo žaljenje so­dišča, stranke ali drugega udeleženca v postopku v pisni vlogi. Člen 109 ZPP določa, da pravdno sodišče kaznuje tistega, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku. Kaznuje ga po določbah tretjega do sedmega odstavka 11. člena ZPP, izrečena kazen pa ni ovira za kaznovanje zaradi kaznivega dejanja. V prvem odstavku 11. člena ZPP ureja načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka ter načelo prepovedi zlorabe pravic. V drugem odstavku je določena možnost kaznovanja zaradi zlorabe procesnih pravic. Izpodbijani tretji do šesti odstavek 11. člena (ki se uporabljajo tudi pri kaznovanju po 109. členu ZPP) določajo, da lahko sodišče ob zlorabi pravic izreče denarno kazen fizični osebi do 300.000 tolarjev, pravni osebi, samostojnemu podjetniku posamezniku ali odvetniku pa do 1,000.000 tolarjev. Sodišče izreče denarno kazen s sklepom, v katerem določi rok, v katerem je treba kazen plačati, ta rok pa ne sme biti krajši od 15 dni in daljši od treh mesecev. Če fizična oseba, samostojni podjetnik posameznik ali odvetnik ne plača denarne kazni v roku, ki ga določi sodišče, se kazen izvrši tako, da se za vsakih začetih 10.000 tolarjev denarne kazni določi največ en dan zapora, pri čemer zapor za fizično osebo ne sme biti daljši od 30 dni, za samostojnega podjetnika posameznika ali odvetnika pa ne daljši kot 100 dni. Kazen zapora se izvrši po določbah zakona, ki ureja izvrševanje zaporne kazni. O spremembi denarne kazni po prejšnjem odstavku se odloči s posebnim sklepom. Sedmi odstavek 11. člena ZPP določa, da v primeru, ko pravna oseba ne plača denarne kazni v roku, ki ga določi sodišče, izterja sodišče to kazen, povečano za 50%, po uradni dolžnosti. Sklep o tako določeni denarni kazni je izvršilni naslov.

Pobudnika menita, da so navedene določbe ZPP v nasprotju z načelom pravne države (2. člen Ustave), s pravico do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave), s pravico do sodnega varstva in do nepristranskega sodišča (23. člen Ustave), z načelom zakonitosti v kazenskem pravu (28. člen Ustave) in s svobodo izražanja (39. člen Ustave). Navajata, da je temeljni cilj 11. člena ZPP zagotoviti, da se postopek opravi brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški, 109. člen ZPP pa sankcije razširja tudi na primere, ko ne gre za procesne pravice in njihovo zlorabo, temveč za kaznovanje za žalitve izven sicer s kazenskim pravom določenih pravil in postopkov. Ta institut naj ne bi koristil pospešitvi in ekonomičnosti postopka in naj tudi ne bi imel zveze s prepovedjo zlorabe pravic. Menita, da gre za institut, primerljiv s sankcioniranjem verbalnih deliktov v nekdanji SFRJ, ki naj bi bil namenjen varstvu oblastne strukture in sistema pred svobodo govora. Sporna določba naj, drugače kot 169. člen Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 64/94 – v nadaljevanju: KZ), ne bi upoštevala načela proporcionalnosti, saj naj ne bi bili predvideni razlogi za izključitev protipravnosti – če so v igri še kakšne druge ustavne pravice, naj bi bila izjava protipravna le, če je izkazan namen zaničevanja. Menita, da navedeno še posebej velja za odvetnike, kar naj bi v primeru Nikula proti Finski potrdilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP). Grožnja s kaznovanjem naj bi onemogočala izražanje upravičene kritike. Pojem zlorabe pravic v 11. členu ZPP naj ne bi bil dovolj natančno opredeljen, pri pojmu žalitve po 109. členu ZPP naj bi manjkali razlogi za izključitev protipravnosti. Pobudnika vidita v tem nasprotje z načeli zakonitosti v kazenskem pravu po 28. členu Ustave. Tudi zaradi pomanjkanja ustreznih postopkovnih določb naj bi bilo možno popolno arbitriranje sodnika. Navajata tudi, da ni v skladu s pravico do nepristranskega sodišča, da o kaznovanju zaradi žalitve odloča prav tisti sodnik, ki je bil oziroma naj bi bil užaljen. Sodnik naj bi torej odločal v lastni zadevi. Menita, da bi tudi za sodnika moralo veljati, naj v primeru, ko pride do žalitve njegove osebnosti, časti in dobrega imena, on sam ali, če zakon tako določa, državni tožilec zaradi te žalitve sprožil kazenski postopek. Ker je ureditev drugačna, naj bi s tem šlo za kršitev pravice do enakosti pred zakonom. Naenkrat naj bi se srečali s kazenskim postopkom brez kazenskega materialnega in procesnega prava v civilnopravni sferi sodnega odločanja. Nadalje navajata, da ureditev omogoča dvojno kazenskopravno sankcioniranje istega dejanja. Možno naj bi bilo tudi, da bi civilno sodišče storilca kaznovalo, kazensko sodišče pa bi ga oprostilo. Brez glavne obravnave, brez kontradiktornosti, ustnosti, neposredne izvedbe dokazov in javnosti naj bi se v civilnem postopku lahko zgodilo karkoli, saj naj sodnik ne bi bil vezan na varovala kazenskega prava. V tem vidita kršitev načel pravne države po 2. členu Ustave. Kršitev istih načel pa naj bi bila podana tudi zaradi neprimerljivih kazni v razmerju med določbami 109. in 11. člena ZPP na eni strani in kaznivimi dejanji po KZ na drugi strani; zagrožena kazen zapora naj bi bila nesorazmerna. Ne vidita tudi razloga za to, da so za odvetnike po členu 11 ZPP predpisane bistveno višje kazni, še posebej ob okoliščini, da npr. Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – ZKP) pri istovrstnih določbah o kaznovanju te razlike ne vsebuje, pa tudi splošno so tam predpisane kazni za žalitev sodišča bistveno nižje.

Državni zbor na pobudo ni odgovoril. Vlada meni, da izpodbijane določbe niso v nasprotju z Ustavo. Navaja, da določbe tretjega do sedmega odstavka 11. člena ZPP zagotavljajo učinkovitost določb o prepovedi zlorabe procesnih pravic in o prepovedi žalitev v pisnih vlogah. Kaznovanje za žalitve v pravdnem postopku naj ne bi predstavljalo kazenskopravnega varstva, na kar ZPP v 109. členu posebej opozarja z določbo, da kazen, izrečena za žalitev v vlogi, ni ovira za kaznovanje zaradi kaznivega dejanja. Namen prepovedi žalitve, podprte z učinkovito sankcijo, naj bi bilo omejevanje izražanja negativnih vrednostnih sodb. To naj ne bi zapiralo poti do uveljavljanja pravic v sodnem postopku. Meni tudi, da opredelitev prepovedanega ravnanja s pravnim standardom ni nedopustna. Vlada nadalje pravi, da namen izpodbijanih določb ni varovanje sodnika kot fizične osebe. Z negativno vrednostno oceno, s katero se žali dostojanstvo sodnika v zvezi z njegovim delom, se jemlje ugled sodni veji oblasti in državi. Navaja, da svoboda izražanja ni neomejena in da so omejitve lahko sankcionirane tako v kazenskem kot v civilnem pravu. Opozarja na prakso ESČP, po kateri legitimen interes države, da zaščiti ugled sodnikov, ni v nasprotju s pritožnikovim interesom, da mu je omogočeno sodelovanje v razpravi o vprašanju strukturne nepristranskosti sodišča. Navaja še, da izpodbijane določbe niso v nasprotju s pravico do nepristranskega sodišča. Meni, da razlikovanje v višini zagroženih kazni med (drugimi) fizičnimi osebami na eni strani ter odvetnikom na drugi strani ni neutemeljeno. Od odvetnika kot pravnega strokovnjaka, ki ga zavezujejo Zakon o odvetništvu (Uradni list RS, št. 18/93 in nasl. – ZOdv) ter avtonomna pravila odvetniške stroke, naj bi bilo upravičeno pričakovati večjo skrbnost in kršitve njegovih obveznosti tudi ostreje sankcionirati.

Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti lahko da vsak, če izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena ZUstS je pravni interes podan, če predpis, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj. Pobudnica izkazuje pravni interes, ker je bila v pravdnem postopku kot odvetnica stranke kaznovana po izpodbijanih določbah ZPP (zoper sklep o kaznovanju je vložila ustavno pritožbo). Ker pobudnica nedvomno izkazuje pravni interes za vložitev pobude, Ustavnemu sodišču ni bilo treba ugotavljati, ali pravni interes izkazuje tudi pobudnik Andrej Lužar. Ustavno sodišče je pobudo sprejelo in glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena ZUstS nadaljevalo z odločanjem o stvari sami. Ker je določba sedmega odstavka 11. člena ZPP v medsebojni zvezi z določbami tretjega do šestega odstavka 11. člena, je Ustavno sodišče po uradni dolžnosti začelo postopek tudi za oceno ustavnosti te določbe (člen 30 ZUstS).

Ustavno sodišče je najprej presodilo, ali je že možnost kaznovanja po 109. členu ZPP, ne glede na konkreten sistem sankcij po 11. členu ZPP, v neskladju s kakšno človekovo pravico. Pobudnica se glede tega sklicuje na svobodo izražanja po prvem odstavku 39. člena Ustave. Vendar je treba upoštevati, da je izvrševanje govora (tako glede ustnih navedb kot tudi glede pisnih vlog) v položaju stranke (ali njenega zastopnika ali pooblaščenca) pred sodiščem v funkciji učinkovitega izvrševanja ustavnih procesnih jamstev. Ustavno sodišče zato očitka o tem, da so izpodbijane zakonske določbe v neskladju s svobodo govora po prvem odstavku 39. člena Ustave, ni presojalo samostojno. Presojalo ga je v okviru ocene skladnosti te ureditve s pravico do izjavljanja pred sodiščem iz 22. člena Ustave.

Prepoved žaljivih izjav v postopku pred sodiščem je torej, ko gre za odvetnikove izjave, ki jih daje pri zastopanju stranke v konkretni zadevi pred sodiščem (enako kot bi veljalo za sankcioniranje izjav same stranke, ki v postopku sodeluje brez odvetnika), v zvezi s pravico do izjavljanja pred sodiščem, ki je del pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. Vendar to še ne pomeni, da gre za poseg v omenjeno ustavno pravico, katerega dopustnost bi bilo zato treba presojati po strogem testu sorazmernosti. Po presoji Ustavnega sodišča gre le za določitev načina izvrševanja te pravice, skladno z drugim odstavkom 15. člena Ustave. Ne gre namreč za to, da bi zakon glede izjav, ki so v funkciji izvrševanja pravice do izjavljanja pred sodiščem po 22. členu Ustave (le izjave, ki so po vsebini takšne, da bi lahko pripomogle k učinkoviti obrambi pravic v postopku pred sodiščem, so za presojo te problematike pomembne), po vsebini omejeval stranko pri tem, kaj sme oziroma česa ne sme navajati v postopku pred sodiščem. Iz izpodbijanih določb zakona izhaja le, da stranka izjav, ki bi ji lahko koristile pri obrambi pravic v postopku, ne sme podajati na nedostojen, žaljiv način. Zato ne gre za omejitev obravnavane človekove pravice, pač pa zgolj za določitev načina njenega izvrševanja. Tudi v zvezi s tem je treba poudariti, da je bistvena okoliščina obravnavane zadeve v tem, da gre za izjavljanje pred sodiščem in ne na primer za izjavljanje pri umetniškem izražanju. Tam Ustava (v okviru zagotovljene svobode govora po prvem odstavku 39. člena) zagotavlja varstvo tako vsebine kot tudi oblike podajanja izjav in je zato omejevanje stranke pri določanju oblike izražanja že mogoče šteti za omejitev človekove pravice. Pri izjavljanju v postopku pred sodiščem gre za drugačen in poseben položaj; za sodni postopek je po naravi stvari nujno, da sta način oziroma oblika opravljanja procesnih dejanj, v ta okvir pa spada tudi izjavljanje pred sodiščem, urejena in podvržena določenim formalnim in oblikovnim zahtevam (med drugim tudi) glede načina izjavljanja. Sicer pa je treba upoštevati, da razmejitev med določitvijo načina izvrševanja človekovih pravic in med omejitvijo ustavnih pravic ni vedno enostavna. Da se je ustavodajalec zavedal, da se bo zakon ob urejanju načina uresničevanja človekovih pravic pogosto znašel na robu posega vanje, kaže tudi formulacija drugega odstavka 15. člena Ustave: tudi takšna ureditev je brez izrecne ustavne podlage pri posamezni pravici dopustna le, če je to nujno zaradi same narave pravice. "Nujnost" pa že nakazuje na enega od elementov sorazmernosti, ki ga je treba upoštevati pri posegih oziroma omejitvah človekovih pravic.(*1) Ustavno sodišče je ob presoji obravnavane zadeve to izhodišče upoštevalo, še prav poudarjeno zato, ker gre za zakonsko ureditev, pri kateri se določitev načina izvrševanja človekove pravice približuje meji, ko bi že lahko šlo za njeno omejevanje.(*2)

V izhodišču je treba spomniti, da so človekove pravice, ki se nanašajo na ravnanje strank v postopku pred sodiščem, pravica do izjavljanja pa med temi še prav posebej, že po sami naravi stvari takšne, da zahtevajo podrobnejšo ureditev z zakonom. Sodni postopek je namreč lahko učinkovit le v primeru, če je v njem zagotovljena določena stopnja formalnosti in reda.

Že iz samega smisla pravice do izjavljanja pred sodiščem izhaja, da ta ne more pomeniti pravice stranke (ali njenega zastopnika oziroma pooblaščenca), da pred sodiščem kakorkoli izjavlja karkoli. Pravica do izjavljanja pred sodiščem je zagotovljena v povezavi s pravico do učinkovitega sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave in se logično nanaša na izjave, ki so za odločitev sodišča v konkretni zadevi pomembne. Kolikor gre pri prepovedanih izjavah po 109. členu ZPP za splošno in pavšalno izražanje prezira do sodstva ali za osebne napade na sodnika, ki nimajo zveze z odločitvijo v konkretni zadevi, je očitno, da tovrstne izjave sploh nimajo nobene zveze z obrambo pravic stranke v postopku oziroma k tej obrambi v ničemer ne morejo pripomoči. Prepoved takšnih izjav zato sploh ne omejuje pravice do izjavljanja pred sodiščem glede tistega, zaradi česar je ta pravica zagotovljena; to pa je zagotoviti varstvo svojih pravic pred sodiščem in učinkovito (so)vplivati na odločitev sodišča. Tudi glede izjav, ki bi bile po vsebini sicer lahko bistvene za odločitev v konkretni zadevi, ni pretirana in omejujoča zahteva, naj stranka (oziroma njen zastopnik ali pooblaščenec) kritiko sodne odločbe ali ravnanja sodišča izreče na spoštljiv način tako, da ohranja dostojanstvo oziroma avtoriteto sodišča. Prepoved žalitve sodišča po 109. členu ne preprečuje stranki, da bi npr. v pravnem sredstvu zoper izpodbijano sodno odločbo ostro, odprto in kritično uveljavljala razloge, ki po njenem mnenju kažejo na nezakonitost sodne odločbe; 109. člen ZPP določa le meje načina podajanja te kritike. Kritiko konkretne sodne odločbe ali postopanja sodišča v konkretnem primeru pa je vedno mogoče podati na način, ki hkrati ne zmanjšuje ugleda sodišča ali celotnega sodstva ali ki pomeni oseben napad npr. na sodnikovo sposobnost za opravljanje sodniške službe.(*3) Ustavno sodišče se ne more strinjati z argumenti pobudnice, ki skuša v povezavi s ciljem učinkovite obrambe absolutizirati svobodo govora odvetnika pri zastopanju stranke pred sodiščem. Enako je tudi ESČP v sodbi v zadevi Nikula proti Finski izrecno zavrnilo argument tedanje pritožnice, da svoboda govora odvetnika pri zastopanju stranke ne bi smela biti z ničimer omejena.(*4)

Namen zakonodajalca pri prepovedi žaljivih vlog po 109. členu ZPP je zavarovati zaupanje v sodstvo in ugled ter avtoriteto sodstva; ne konkretnega sodnika in sodišča, pač pa sodne veje oblasti v celoti. Gre izključno za varstvo ugleda sodne veje oblasti, ne pa za varstvo ugleda države v celoti, kot zmotno v odgovoru navaja Vlada. Obstajajo namreč posebni razlogi, zaradi katerih je utemeljeno, da sodstvo uživa posebno varstvo, drugače kot druge veje državne oblasti. Seveda tudi za delo sodstva, tako konkretnega sodnika kot sodišč na splošno velja, da je vzpostavljanje ugleda in zaupanja v sodstvo predvsem naloga njih samih, ki jo lahko najučinkoviteje uresničijo z zakonitim in korektnim vodenjem postopkov in z vsebinsko pravilnim in zakonitim odločanjem v sporih (brez nepotrebnega odlašanja) ter s kvalitetno obrazložitvijo sodnih odločb. Ne gre torej za to, da bi bil institut kaznovanja za žaljive vloge temeljni način zagotavljanja ugleda oziroma avtoritete sodišč. Je pa vendarle dodatni (in podrejeni) pripomoček, ki omogoča obrambo obstoječega ugleda oziroma avtoritete sodišč tedaj, ko se s slabšalnimi vrednostnimi sodbami ter s posplošenimi, z vidika obrambe pravic v konkretni zadevi pa tudi nepotrebnimi, napadi na delo sodišča ali osebno na konkretnega sodnika vnaša vzdušje vzpostavljanja nezaupanja v delo sodišč. Kot je ugotovilo ESČP, je treba upoštevati posebno vlogo sodstva v družbi. Kot garant pravice, temeljne vrednote v pravni državi, mora uživati zaupanje javnosti, če naj bo uspešno pri svoji nalogi. Zato se lahko izkaže za nujno, da se to zaupanje zavaruje pred destruktivnimi napadi, ki so očitno neutemeljeni, še posebej ob upoštevanju dejstva, da so sodniki, ki so bili podvrženi kritiki, omejeni z načeli, ki jim preprečujejo možnost, da na napad odgovorijo.(*5) Namen tovrstnih omejitev je varstvo avtoritete sodstva, natančneje varstvo cilja, da mora javnost imeti spoštovanje do sodišč in zaupanje, da sodišča zmorejo uresničiti svojo funkcijo.(*6) Varstvo avtoritete sodišča se nanaša na zavest, da so sodišča tisti forum, ki je namenjen reševanju sporov oziroma za odločanje o krivdi ali nedolžnosti, pri čemer je pomembno, da javnost v veliki meri uživa zaupanje v sposobnost sodstva, da to funkcijo izpolni.(*7)

Pobudnica sicer navaja, da posebno sankcioniranje za žalitve sodišča v 109. členu ZPP ni potrebno (nujno), saj naj bi ustrezno varstvo zagotavljale že določbe KZ o kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime (npr. kaznivo dejanje razžalitve po 169. členu KZ), za pregon glede teh kaznivih dejanj pa naj bi bil vedno mogoč poseben kazenski postopek. Vendar argumentacija pobudnice ne vzdrži. Možnost samostojnega kazenskopravnega varstva ni ustrezen (vsaj ne vedno) nadomestek in ne more zagotoviti zgoraj omenjenih učinkov. Argumentacija pobudnice je zgrešena že v tem, ko navaja, da bi sodnik, ko bi prišlo do žalitve njegove osebnosti, časti in dobrega imena lahko sprožil postopek. Kot je pojasnjeno zgoraj, namen kaznovalne določbe v 109. členu ZPP ni v varstvu konkretnega sodnika in ne gre za varstvo njegove časti in dobrega imena, pač pa sta varovani dobrini ugled in avtoriteta sodstva v celoti. Posebnega kaznivega dejanja, ki bi inkriminiral žalitev sodstva v celoti kot veje državne oblasti (in ne morda le konkretnega sodišča kot državnega organa), KZ sploh ne vsebuje. Poleg tega je treba upoštevati, da je velikega in tudi simbolnega pomena, da se pri dejanjih, ki rušijo avtoriteto sodišč, reagira takoj, tako da je tudi vsem udeležencem postopka (predvsem nasprotni stranki; ko gre za kaznovanje odvetnika, pa tudi stranki, ki jo sam zastopa) razvidno, da sodišče takšnih dejanj ne bo toleriralo. Ko gre za izjavljanje odvetnika, je izjemnega pomena tudi, da stranki lahko spoznata, da žaljiva ostrina nastopa pred sodiščem ni dokaz kakovostnega zastopanja in da ne bo pripomogla k uspehu v pravdi. S tem pa se tudi odvetnika odvrača od morebitne želje, da bi pred stranko želel napraviti dober vtis ne s kakovostjo pravnih argumentov (česar laična stranka pogosto niti ne zna oceniti), pač pa z ostrino in žaljivostjo nastopa. Sicer pa tudi splošno velja, da podvajanje sodnih postopkov zato, da se zavaruje učinkovitost sodnih postopkov, ne more biti pravi pristop. Omeniti velja, da je tudi ESČP v zadevi Nikula proti Finski (ki jo sicer omenja tudi sama pobudnica) izrecno zavzelo stališče, da je naloga sodišč in predsednikov senatov, da usmerjajo postopek na tak način, da se zagotovita primerno ravnanje strank in poštenost postopka – bolj kot da bi v naslednjem postopku presojali primernost strankinih izjav v predhodnem postopku.(*8) ESČP še ugotavlja, da sodišča smejo odgovoriti na takšno ravnanje, kadar ni niti nujno niti primerno začeti s kazenskim postopkom proti storilcu.(*9)

Pobudnica sicer meni, da prepoved žaljivih vlog nima nobene zveze s prepovedjo zlorabe pravic in s ciljem zagotavljanja načela ekonomičnosti in pospešitve postopka. Vendar nima prav. Poleg razlogov, navedenih že v 8. in 9. točki obrazložitve te odločbe, velja omeniti, da prepoved po 109. členu ZPP k učinkovitosti sodnih postopkov v širšem smislu lahko pripomore tudi s tem, ko zagotavlja vzpostavitev ustreznega spoštovanja in sodelovanja med procesnimi subjekti ter osredotočenje navedb v vlogah na tisto, kar je za odločitev bistveno. Žaljive vloge (tako kot vsake vloge, ki se oddaljujejo od relevantnega ali ki so pretirano obremenjene s čustvenim nabojem) obremenjujejo sodni postopek in otežujejo njegovo izvedbo, povzročajo nevarnost, da se navedbe strank oddaljijo od tistega, kar je za odločitev v sporu bistveno, predvsem tudi otežujejo zasledovanje cilja mirne rešitve spora oziroma sklenitve sodne poravnave (kar ZPP v členu 305 še posebej poudarja).