TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi okrožne državne tožilke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da v okviru pogojne obsodbe določena kazen 1 (eno) leto in 2 (dva) meseca zapora ne bo izrečena:

- če obtoženec v preizkusni dobi 4 (štirih) let od pravnomočnosti sodbe dalje, ne bo storil novega kaznivega dejanja;

- pod posebnim pogojem, da v roku 3 (treh) let po pravnomočnosti sodbe plača oškodovancema A. A. in B. A., stanujočima C. 8, znesek 20.000,00 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba okrožne državne tožilke in v celoti pritožba zagovornika zavrneta kot neutemeljeni in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih potrdi.

III. Obtoženec je dolžan plačati 480,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Skladno s prakso Vrhovnega sodišča RS je v primerih, ko je dokaz pridobljen po zasebniku (in ne s s strani državnega organa, npr. policije), potrebno ločiti med posegom v pravico in kršitvijo te pravice, saj poseg v to pravico sam po sebi še ne pomeni kršitve. V primerih, ko so dokazi, ki so predmet izločanja, pridobljeni po zasebniku, je po praksi Vrhovnega sodišča RS ob uporabi načela sorazmernosti najprej potrebno ugotoviti, ali je kršitev zasebnosti sploh podana. Če do kršitve ni prišlo, ker se je ena pravno zavarovana dobrina morala umakniti drugi pravno zavarovani dobrini, razloga za sankcijo z izločitvijo ni in do drugega koraka odločanja o izločitvi dokaza, to je tehtanja o tem, ali je kršitev pravice do zasebnosti treba sankcionirati z izločitvijo dokaza, sploh ne pride.

Snemanje glasu tretje osebe, udeležene v pogovoru o kaznivem dejanju in storilcih, je z vidika dokazovanja in sredstva zaščite pravic oškodovancev, v katere je bilo poseženo, primeren in glede na dotedanji neuspeh policijske preiskave kaznivega dejanja vloma tudi nujen ukrep. Do kršitve pravice do zasebnosti (konkretneje pravice do glasu) tretje osebe (E. E.) v konkretnem primeru glede na sorazmernost posega sploh ni prišlo, zato tehtanje (tj. v smislu uporabe načel praktične konkordance), ali je kršitev pravice do zasebnosti treba sankcionirati z izločitvijo dokaza, sploh ne pride v poštev