TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka 1 izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v 2. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati (poleg zneska prisojenega v 1. točki izreka) še znesek 227,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 7. 2019 dalje do plačila;

- v 3. točki izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 451,32 EUR v roku 15 dni od izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 427,32 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obresti, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

S pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje pri odločanju o utemeljenosti zahtevka ni upoštevalo dejstva, da je toženec zoper računa vložil ugovora, toženec smiselno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v sporu majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog (458. člen ZPP).

Pri razmerju med pravdnima strankama gre glede opreme za posodbeno pogodbo, to je pogodbo, s katero se posodnik zavezuje, da bo izposojevalcu izročil stvar v neodplačno rabo, izposojevalec pa se zavezuje, da bo stvar vrnil. Na podlagi določila 583. člena OZ pa je vrnitvena dolžnost prinosniška dolžnost, kraj vrnitve pa je sedež upnika. Zato je materialnopraven zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec svojo obveznost vrnitve opreme dolžan izpolniti tako, da tožnici omogoči prevzem opreme na svojem prebivališču, napačen. Ker toženec opreme ni vrnil, ampak jo je dal le na razpolago, tožnica utemeljeno zahteva njeno plačilo.