TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba št. 2142-1295/2016/36 (1312-07) z dne 31. 1. 2018 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Nezakonitost v zvezi s presojo 7 listin, predloženih kot dokaz o zatrjevanem preganjanju prosilca, je v obrazložitvi izpodbijanega akta v tem, da iz obrazložitve ni razvidno, zakaj tožena stranka ni predloženih listin uporabila v povezavi z oceno splošne verodostojnosti v izjavah prosilca. Ocena splošne verodostojnosti prosilčevih izjav, vključno s predloženimi dokazi, je namreč obvezni sestavni del celovite ocene o (ne)verodostojnosti prosilčevih izjav, ki se nanašajo neposredno na okoliščine v zvezi s podlago preganjanja, dejanji preganjanja ter vzročno zvezo in intenzivnostjo preganjanja, kakor tudi z drugimi okoliščinami, ki jih je tožnik v postopku navedel v povezavi z okoliščinami pobega iz izvorne države, ter potjo v Evropi in bivanjem pred podajo prošnje za mednarodno zaščito, kar je še posebej pomembno takrat, ko preteče toliko časa od zatrjevanega preganjanja do vložitve prošnje v Sloveniji, kot to velja v konkretnem primeru. Odločbe se v okviru pomena predloženih 7 listin ne da preizkusiti.

Zapis UNHCR, da naj bi tožniku uspelo pobegniti po vsebini nujno ne izključuje možnosti, da je njegovi ženi uspelo prek odvetnika zagotoviti varščino s tem, ko je zastavila njegovo tovarno. V tem elementu je tožena stranka vsaj preuranjeno prišla do ocene dokazne vrednosti dopisa UNHCR z dne 30. 5. 2012, saj ni upoštevala določila 16. člena Procesne direktive 2013/32/EU in ni razčistila dejstev v sodelovanju s tožnikom, preden je naredila dokazno oceno glede predmetne listine kar vplivalo na celovito oceno verodostojnosti tožnikovih izjav in predloženih dokazov (peta alineja tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1).

Sodišče je že večkrat izpostavilo, da mora tožena stranka v celoviti dokazni oceni o (ne)verodostojnosti upoštevati tako elemente, ki govorijo tožniku v škodo, kot tudi elemente, ki govorijo njemu v prid. To zahteva načelo oziroma standard objektivnega in nepristranskega obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito (člen 10(3)(a) Procesne direktive).

Posebna okoliščina, ki jo tožena stranka sploh ni upoštevala, je dejstvo, da je tožnik zaradi dokumentov Sveta OZN za človekove pravice in UNHCR, ki so naslovljeni tudi na iranske organe, očitno zelo visoko »profilirana« oseba; to pomeni, da je posebej izpostavljen, saj je poimensko imenovan v že omenjenih poročilih Sveta OZN za človekove pravice in tudi UNHCR je omenjal njegovo ime v izdanih dokumentih UNHCR. Zato je utemeljeno pričakovati, da bi bil v primeru vrnitve v Iran zelo verjetno pod nadzorom tajne službe zaradi pripisanega političnega prepričanja, ki nasprotuje državni politiki, že ob prehodu meje in bi bil prav gotovo vprašan glede razloga za njegovo odsotnost iz Irana približno 13 let.