TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi ter se izpodbijana sodba:

- v I. točki izreka delno spremeni tako, da se prisojena odškodnina zviša na znesek 7.008,97 EUR (namesto 5.208,97 EUR), v presežku (za plačilo zneska 4.861,03 EUR) pa se tožbeni zahtevek zavrne ter

- v II. točki izreka (odločitev o pravdnih stroških) delno spremeni tako, da se v tem delu glasi:

„II. Tožena stranka sama krije stroške izvedenine v višini 2.291,16 EUR, tožniku pa je dolžna plačati stroške postopka v znesku 1.208,27 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.“

II. V preostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, tožniku pa je dolžna plačati pritožbene stroške v višini 191,36 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Tožnik se je poškodoval v delovni nezgodi pri zapiranju vrat varnostne omare v pisarni, ko so vrata zdrsnila iz okvirja in stisnila tožnikov mezinec, ki se je nahajal v reži med vrati in okvirjem ohišja omare. Tožena stranka ni skrbela za brezhibno stanje varnostne omare, kot bi se od nje pričakovalo, saj je prišlo do izpada osi tečajnika vrat zaradi korozije, ki je bila posledica nezadostnega vzdrževanja. Ta opustitev tožene stranke je bila vzrok za nastalo posledico (tožnikovo škodo). Opustitev sama po sebi sicer nikoli ne more pomeniti vzroka nastale posledice. Odločilnega pomena pri škodah zaradi „opustitev“ je teorija o ratio legis vzročnosti (ki se sprašuje, pred katerimi škodnimi dogodki in pred katerimi škodami ima namen varovati varnostna norma, ki zapoveduje določeno ravnanje). V obravnavanem primeru je obstajala dolžnost delodajalca (tožene stranke), da vzdržuje varnostno omaro v brezhibnem stanju s periodičnimi pregledi. Takšno pravilo je namenjeno preprečitvi in omejevanju tovrstnih škodnih dogodkov. Izpad osi tečajnika zaradi rjavenja in škodo, ki je zaradi tega nastala tožniku, je zato potrebno pripisati toženi stranki, ki je za škodni dogodek zaradi opustitve dolžne skrbnosti krivdno odgovorna. Tožnik bi se lahko izognil poškodbi, če bi, ko je opazil, da se vrata zapirajo težje oziroma malo drugače kot dotlej, in se je slišalo tudi drgnjenje vrat ob ohišje, poklical vzdrževalca oziroma drugo osebo, ki je bila odgovorna za blagajno. Zato je k nastanku škodnega dogodka prispeval tudi tožnik v 10 % s svojim neskrbnim ravnanjem.