TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Postopek se nadaljuje.

II. Revizija se zavrne.

Razlogi ustavnega sodišča glede 7. alineje prvega odstavka 65. člena ZUTD, ki ga je toženka uporabila pri odločanju o prenehanju pravice do denarnega nadomestila, pomenijo, da ob predhodni pravnomočni odločbi o priznanju pravice do denarnega nadomestila tožniku z dne 9. 2. 2012, toženka za nazaj (torej s 1. 2. 2012), z izpodbijanima odločbama z dne 14. 3. 2014 in 28. 8. 2014 ni smela odločiti le o prenehanju te pravice, temveč bi morala prvotno pravnomočno odločbo tudi odpraviti, in sicer v postopku obnove po ZUP. Ker tega ni storila, je odločitev sodišča druge stopnje v tem delu (sicer iz nekoliko drugačnih razlogov) zakonita.

Tudi v primeru odločanja o pravici do plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje bi ob odsotnosti ustreznih določb ZUTD, toženka lahko izvedla le postopek obnove po določbah ZUP in bi v tem postopku morala odločiti tudi o odpravi prejšnje odločbe o priznanju pravice. Toženka je to v začetni fazi postopka tudi storila, saj je prvotno začela prav postopek obnove iz razloga po 1. točki 260. člena ZUP (sklep z dne 12. 7. 2013), vendar je v nadaljevanju odpravila to odločbo (odločba drugostopenjskega organa z dne 17. 2. 2014) z razlogi, naj prvostopenjski organ uporabi določbo materialnega predpisa – 7. alineje prvega odstavka 65. člena ZUTD. V nadaljevanju sta izpodbijani odločbi z dne 14. 3. 2014 in 10. 9. 2014 temeljili prav na tej podlagi oziroma na posledici prenehanja pravice do denarnega nadomestila, čeprav je toženka prvotno odločbo pravilno odpravila, vendar v nepravilnem postopku, saj se je sama sklicevala na odpravo „brez izdaje posebnega sklepa o uvedbi postopka po uradni dolžnosti.“ To pomeni, da pri izdaji izpodbijanih odločb ni postopala po postopku obnove, kar pa ni bilo pravilno.