TFL Vsebine / Pravna mnenja
VS016535 - kazni - denarna kazen
Dovolitev obročnega plačevanja denarne kazni po 2. odst. 39. čl. KZJ
predpostavlja pravnomočno sodbo in nove okoliščine, ki jih med
kazenskim postopkom ni bilo, ali sodišče zanje ni vedelo. Zato s
sodbo sodišča druge stopnje takega plačevanja ni moč dovoliti. Do
začetka postopka za izvršitev denarne kazni je pristojno za dovolitev
obročnega plačevanja sodeče sodišče, in sicer zunaj obravnavni senat
(po 6. odst. 23. čl. ZKP), kasneje pa sodnik posameznik sodišča po 2.
odst. 134. čl. ZIKS. Obročno plačevanje se sme dovoliti le na
obsojenčevo prošnjo.
Gornje načelno mnenje je sprejal občna seja VSS 30.3.1981. Pri tem je
izhajala s stališča, da je po 2. odst. 39. čl. KZJ moč dovoliti
obročno plačevanje le obsojencu, torej po pravnomočnosti sodbe. Sicer
pa je rok, v katerem je treba plačati denarno kazen, sestavina
denarne kazni. Pri njeni odmeri je treba po 3. odst. 41. čl. KZJ
upoštevati storilčevo premoženjsko stanje. Če se to spremeni po
izreku sodbe sodišča prve stopnje, se je v pritožbi še vedno moč
sklicevati na zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter
predlagati znižanje denarne kazni ali določitev daljšega roka za
njeno plačevanje (ne daljšega od treh mesecev). Za dovolitev
obročnega plačevanja ne more biti vselej pristojen sodnik posameznik
sodišča po 2. odst. 134. čl. ZIKS, ker je moč zaprositi za takšno
plačevanje tudi že prej, sicer po pravnomočnosti sodbe, a še pred
pretekom roka za plačilo denarne kazni, določenega v sodbi.
Za ogled celotnega dokumenta je potrebna prijava v portal.
Začnite z najboljšim.
VSE NA ENEM MESTU.