TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Izročitev predmeta predstavlja ravnanje, ki ga obdolženec lahko voljno obvladuje in je v tem delu primerljivo njegovi izjavi, po drugi strani pa obdolženec na samo vsebino oziroma lastnost predmeta, torej informacij, ki jih s tem posreduje organom pregona, ne more voljno vplivati. Kadar organi pregona zahtevajo izročitev domnevno obremenilnega predmeta od osebe, zoper katero je osredotočen sum storitve kaznivega dejanja ali prekrška, to osebo privilegij zoper samoobtožbo varuje. To velja tudi v primeru ukaza policista iz drugega odstavka 52. člena ZNPPol, naj obdolženec ali kršitelj sam izroči predmete. Takšna izročitev namreč predstavlja njegovo voljno ravnanje, s katerim tvega samoobremenitev. Da postopek z izročitvijo predmeta ne pomeni kršitve privilegija zoper samoobtožbo, mora biti izročitev prostovoljna. Pri presoji prostovoljnosti pa je ključno, da je obdolženec ali kršitelj ustrezno poučen in da takšna izročitev ne temelji na izrabljanju njegove nevednosti. Pogoj za prostovoljnost obdolženčeve odločitve je namreč ravno njegova seznanjenost s pravicami iz določbe četrtega odstavka 148. člena ZKP oziroma s pravicami iz 1. alineje drugega odstavka 55. člena ZP-1, ki v prvi vrsti zajemata pouk o pravici do privilegija zoper samoobtožbo. To velja tudi ob odsotnosti prisile ali pritiska, saj se posameznik, ko je v osebnostno podrejenem položaju že zaradi samega dejstva, da z njim opravlja razgovor policist, ko gre praviloma za njegovo hipno odločanje, morebiti (zaradi pravne neizobraženosti) ne zaveda, da mu predmeta ni treba izročiti in misli, da to mora storiti. Nasprotno razlogovanje bi predstavljalo nedopusten poseg v jamstva iz 29. člena Ustave.