TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahteva za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 500,00 EUR.

III. Zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca se ugodi in se ugotovi, da je pritožbeno sodišče kršilo določbo sedmega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika.

Sodišče v skladu z določbo tretjega odstavka 450.č člena ZKP sporazum o priznanju krivde sprejme kot celoto, z vsemi njegovimi sestavinami, vključno s sankcijo, ki je v njem dogovorjena, in njegovih sestavin ne spreminja. Preden sodišče sporazum sprejme, presodi le zakonitost kazenske sankcije, torej če je sankcija dogovorjena v mejah z zakonom predpisane kazni, nima pa pooblastila za presojo njene primernosti, saj je bila dogovorjena v skladu s svobodno voljo obeh strank sporazuma.

V izreku sodbe, v katerem je odločeno, da se bo zaporna kazen izvršila z delom v splošno korist, mora sodišče – zato, da je izrek sodbe izvršljiv – navesti, koliko ur dela v splošno korist mora opraviti obsojenec. Sodišče prve stopnje je, upoštevaje kazen, ki jo je izreklo obsojencu, navedlo, koliko ur dela v splošno korist mora obsojenec opraviti, pritožbeno sodišče, ki je obsojencu po pritožbi višje državne tožilke izrečeno kazen zvišalo, pa o tem v izreku sodbe ni odločilo, temveč je v obrazložitvi navedlo le, da v preostalem v izrek izpodbijane sodbe ni posegalo. Pritožbeno sodišče bi moralo glede na zvišanje zaporne kazni v izreku sodbe določiti tudi število ur dela v splošno korist, ki jih bo moral obsojenec opraviti.