TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zuveljavitvijo ZPNačrt - glede na navedeno določbo - ni več časovne omejitve za vlaganje zahtev za razlastitev. Dostavek v prvem odstavku 103. člena ZPNačrt, ki se glasi „v delu, ki se nanaša na prostorsko načrtovanje v smislu tega zakona ter na opremljanje stavbnih zemljišč in komunalni prispevek“, v jezikovnem pomenu v zvezi z drugim odstavkom 95. člena ZUreP-1 ne daje odgovora, v čem se ta določba več ne uporablja. V drugem odstavku 95. člena ZUreP-1 se namreč ne ureja prostorsko načrtovanje, niti opremljanje stavbnih zemljišč ali komunalni prispevek, temveč je z njim določen rok, v katerem je treba vložiti zahtevo za razlastitev. Pravi pomen, ki ga določba prvega odstavka 103. člena ZPNačrt v zvezi z določbo drugega odstavka 95. člena ZUreP-1 ima, je tako treba najti z uporabo argumenta teleološke redukcije. Vsi ostali členi ZUreP-1, ki se na podlagi določbe prvega odstavka 103. člena ZPNačrt prenehajo uporabljati, se nanašajo na prostorsko načrtovanje, opremljanje stavbnih zemljišč in komunalni prispevek. Določba je torej namenjena usklajevanju z novim sistemom prostorskega načrtovanja. Če pa je zakonodajalec tudi drugi odstavek 95. člena vključil v prvi odstavek 103. člena ZPNačrt, to pomeni, da se ta določba preneha uporabljati v tistem, kar je njena vsebina. To pa je rok za vložitev zahteve za razlastitev. ZPNačrt prostorskih aktov, sprejetih na podlagi ZUreP-1, ni razveljavil. Veljavni prostorski akti so torej še vedno podlaga za izkazovanje javnega interesa, ki opravičuje poseg v lastninsko pravico z razlastitvijo. Za konkreten odvzem ali omejitev lastninske pravice pa se v posameznem postopku ugotavlja, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji.