TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne.

Prvi toženec mora v 15 dneh od vročitve te sodbe, tožniku povrniti njegove revizijske stroške v znesku 1.823,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

V teoriji in prevladujoči novejši sodni praksi Vrhovnega sodišča je uveljavljeno stališče, da se na kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP lahko sklicuje le stranka, ki se jo taka kršitev tiče, ne pa tudi njen nasprotnik. Določbe, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če pravdno nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik, namreč ni mogoče razlagati zgolj gramatikalno, temveč se je pri odločanju treba vprašati predvsem o namenu zakonske določbe, da mora pravdno nesposobno stranko v pravdi zastopati zakoniti zastopnik. Namen navedene zakonske določbe pa je izključno v tem, da so v pravdi varovani interesi pravdno nesposobne stranke in ne morda interes nasprotne stranke, da se v primeru zanjo neugodnega izida pravde lahko sklicuje na morebitne procesne kršitve. Če je nepravilno zastopana stranka v postopku uspela, ni potrebe po njenem varstvu v postopku s pravnimi sredstvi - ni torej razloga za razveljavitev z obravnavano kršitvijo obremenjene sodbe.

Materialno procesno vodstvo rahlja razpravno načelo (7. člen ZPP) ter prebija pravilo o prekluziji (286. člen ZPP). Če je pomanjkljiva trditvena in dokazna podlaga posledica prav te opustitve, potem stranki ni mogoče pripisati krivde za to, da ni navedla pravno relevantnih dejstev in ponudila dokaznih sredstev (286. člen ZPP). Opustitev dolžnega materialno procesnega vodstva je lahko razlog za razveljavitev sodbe, zato da se stranki še celo v ponovljenem postopku omogoči, da dopolni svoje procesno gradivo.