TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi okrajne državne tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Kaznivo dejanje krive izpovedbe po drugem odstavku 284. člena KZ-1 lahko v pravdnem postopku ob zaslišanju strank stori tudi stranka, ki se odloči, da bo izpovedovala, a zamolči bistvene podatke, sodišče pa na takšno njeno izpovedbo opre svojo odločitev.

V pravdnem postopku se ločijo strankine navedbe (kot glavnega procesnega subjekta) in strankine izpovedbe (kot dokaznega sredstva) na zaslišanju. Splošna dolžnost pričanja, ki je izraz pravice do sodnega varstva, vsebuje troje dolžnosti: 1) dolžnost odzvati se vabilu na zaslišanje, 2) dolžnost izpovedati in 3) dolžnost govoriti resnico. Pri zaslišanju strank veljajo nekatere izjeme, ki so posledica privilegija zoper samoobtožbo. Za razliko od priče za zaslišanje strank ne veljata prvi dve zgoraj omenjeni dolžnosti. Stranka, ki je zaslišana v dokazne namene, lahko odreče odgovor na posamezna vprašanja, če bi sebe ali zakonsko določene kategorije njej bližnjih oseb s svojim odgovorom spravila v hudo sramoto, precejšnjo premoženjsko škodo ali v kazenski pregon. A če se stranka odloči izpovedati, mora govoriti resnico v vsej svoji razsežnosti. To ne pomeni le, da tistemu, kar ve, ne sme ničesar dodati, temveč tudi, da ne sme ničesar zamolčati ali zatajiti ter od tega ničesar spremeniti. Pravica stranke, da odkloni izpovedbo, ne pomeni, da ima pravico zatajiti posamezna dejstva. Stranki, zaslišani v dokazne namene, je mogoče očitati storitev kaznivega dejanja krive izpovedbe z alternativno izvršitveno obliko zamolčanja, kadar je stranka bila voljna izpovedovati. Če predsednik senata v pravdnem postopku opusti svojo dolžnost opozoriti zaslišano stranko, da je dolžna govoriti resnico in da ne sme ničesar zamolčati, krši določbe ZPP, a ne bistveno, kajti ta pravni pouk ni konstitutivne, temveč le opozorilne narave.