TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se delno ugodi. Odločba Ministrstva za zdravje št. 0142-86/2009/28 z dne 10. 7. 2017 se v 2. točki izreka odpravi.

II. V ostalem se tožba zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Določitev nosilca koncesije kot osebe, ki izvaja zdravstvene storitve, za katere se podeljuje koncesija, v ZZDej, veljavnem ob podelitvi koncesije tožeči stranki (v letu 2001) res ni predvidena. Predvidena tudi ni z Zakonom o zavodih kot sistemskim zakonom, ki ureja podeljevanje koncesij na področju javnih služb. Vendar pa obenem ne ZZDej ne ZZ takšne možnosti ne izključuje, saj ni izrecnih določb v tej zvezi. Tudi vsebina odločbe o koncesiji ni bila predpisana v nobenem od obeh zakonov, medtem ko je bilo glede pogodbe o koncesiji v ZZDej določeno le, katere vsebine se predvsem (in torej primeroma) določijo v pogodbi, po določbah ZZ (drugi odstavek 26. člena) pa celo velja, da se s pogodbo o koncesiji določijo pogoji, pod katerimi mora koncesionar opravljati javno službo, v skladu s predpisi, ki urejajo javno službo. Ovire za določitev t. i. nosilca koncesije pa tudi ni videti po vsebini in tega nenazadnje niti tožeča stranka v tožbi ne zatrjuje. Zato je po prepričanju sodišča šteti določitev nosilca koncesije v odločbi za pogoj, ki ga je tožeči stranki postavilo pristojno Ministrstvo in ki kot takšen ni bil v nasprotju s predpisi. Kar po presoji sodišča velja še toliko bolj, ker zadevna odločba Ministrstva z ozirom na zakonsko ureditev (25. člen ZZ) ni zgolj odločba, s katero se podeli koncesija, temveč je hkrati tudi odločba, s katero se koncesija ustanovi, kar pomeni, da (kot koncesijski akt) lahko temelji tudi na (širših) premislekih v zvezi z ustanovitvijo in ne le v zvezi s podelitvijo koncesije. Pooblastila ustanovitelja koncesije so namreč še posebej široka, saj se s koncesijo daje pooblastilo za opravljanje dejavnosti, ki je sicer v izključni pristojnosti države ali lokalne skupnosti.