TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se delno ugodi. Odločba Finančne uprave Republike Slovenije, št. 0610-4784/2014-8 z dne 30. 9. 2015 se odpravi v delu, v katerem se tožeči stranki dodatno odmeri in naloži v plačilo davek na dodano vrednost za obdobje november 2013 od osnove 57.736,94 EUR v znesku 11.547,39 EUR s pripadajočimi obrestmi ter se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. V preostalem delu se tožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V zvezi z obračunom DDV za avgust 2014 po presoji sodišča ni utemeljeno tožbeno stališče, da v tretjem odstavku 39. člena ZDDV-1 prijava terjatve v stečajnem postopku ni določena. Res je sicer, da je prijava terjatve v tem odstavku ni izrecno predpisana, je pa izrecno predpisana v določbi četrtega odstavka tega člena, ki je glede na tretji odstavek (ne glede na prejšnji odstavek) specialna le v pogledu možnosti popravka (zmanjšanja) davčne osnove že pred zaključkom stečaja. Tretji in četrti odstavek 39. člena ZDDV-1 torej obravnavata isti primer - popravek davčne osnove v primeru stečajnega postopka, zato po presoji sodišča tudi ni mogoče govoriti o zapolnjevanju pravnih pravil z zakonsko oziroma posamično analogijo.

Po tretjem odstavku 39. člena ZDDV-1 lahko popravi znesek obračunanega DDV tudi davčni zavezanec, ki ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti, ker je bil dolžnik izbrisan iz sodnega registra. Da je mogoče popraviti DDV zgolj za terjatve, ki obstajajo v trenutku izbrisa, ne more biti dvoma, pač pa iz zakona, drugače kot meni tožena stranka, ne sledi, da bi bil zavezanec do popravka upravičen le v primeru aktivne izterjave terjatve pred izbrisom dolžnika iz sodnega registra. Zahtevki za izpolnitev obveznosti po izdanem računu so zato lahko le eno od sredstev za dokazovanje zatrjevanega obstoja terjatve v trenutku izbrisa. Breme dokazovanja obstoja terjatve je na davčnem zavezancu. Terjatev se dokazuje s knjigovodskimi listinami, zahteva za predložitev dodatnih dokazov o nastanku terjatve in o njenem obstoju pred izbrisom dolžnika, pa je po presoji sodišča utemeljena le v primeru, če zavezanec zaradi okoliščin, ki utemeljujejo dvom v resničnost in obstoj terjatve, s predloženimi listinami ne prepriča. Presoja listin, ki jih je kot dokaz predložila tožeča stranka, pa v davčnem postopku zaradi zavzetega pravnega stališča sploh ni bila opravljena.