TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se na novo glasi:

„Tožeči stranki stranki delovno razmerje ni prenehalo 21. 2. 2011, temveč 31. 3. 2011.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki priznati delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja za čas od 21. 2. 2011 do 31. 3. 2011, tožeči stranki za ta čas obračunati bruto plače ter plačati vse predpisane davke in prispevke, nato pa tožeči stranki plačati neizplačane neto plače v višini po pogodbi o zaposlitvi, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopke v znesku 376,40 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.“

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 240,90 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Tožnik je direktorju tožene stranke izročil dopis, naslovljen kot izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, v kateri navaja, da mu delovne obveznosti prenehajo z dnem oddaje odpovedi, pogodba o zaposlitvi pa se prekine po v celoti izkoriščenem letnem dopustu ter izkoriščenih opravljenih urah. Iz take vloge ni mogoče zaključiti, da delavec izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi po določbi 112. člena ZDR, zato tožena stranka ni imela podlage za zaključek delovnega razmerja tožnika z dnem oddaje navedenega dopisa direktorju tožene stranke, ampak na podlagi tožnikove odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tako kot je predlagal tožnik