TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo.

Kaznivi dejanji davčne zatajitve po drugem oziroma prvem odstavku 249. člena KZ-1B sta pogojevani s pragom kaznivosti, ki je dosežen, ko znesek utajenih davčnih obveznosti doseže oziroma presežene določen znesek. Po dikciji uporabljenega milejšega KZ-1B predstavlja prag kaznivosti oziroma objektivni pogoj kaznivosti, če obveznosti, ki se jim je nameraval storilec izogniti, pomenijo veliko premoženjsko korist. Po 3. točki devetega odstavka 99. člena KZ-1B se za veliko premoženjsko korist šteje znesek, ki med storitvijo kaznivega dejanja presega 50.000,00 EUR. Pri obeh predmetnih kaznivih dejanjih je bil ta zakonski pogoj uresničen. Prav tako pa je bil v opisu kaznivih dejanj subsumiran subjektivni zakonski znak in sicer, da je obtoženec v obeh primerih ravnal z namenom, da bi se gospodarski družbi G... in J-... popolnoma izognili plačilu davka na dodano vrednost. Glede na to, da obtoženec davčnemu organu v obeh primerih ni predložil obrazca DDV-O, pa je bila po določbi 38. člena ZDDV taka prijava obvezna, ni podlage za pravno opredelitev kaznivega dejanja po priviligiranem tretjem odstavku 249. člena KZ-1B, kjer gre za inkriminacijo ravnanj, ki praviloma obsegajo že fazo po davčni zatajitvi iz prvega ali drugega odstavka 249. člena KZ-1B.

Kaznivo dejanje davčne zatajitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 249. člena KZ-1B stori, kdor ne prijavi pridobljenega dohodka ali drugih okoliščin, ki vplivajo na ugotovitev davkov, prispevkov ali drugih predpisanih obveznosti fizičnih ali pravnih oseb, kadar je prijava obvezna, pa obveznosti, katerim se je nameraval izogniti, pomenijo veliko premoženjsko korist. Iz zakonske dikcije torej ne izhaja, da gre za posebno kaznivo dejanje glede na možnega storilca (delicta propria). Predmetno kaznivo dejanje lahko stori vsak, ki opusti naloženo mu obvezno prijavo pridobljenega dohodka ali drugih okoliščin, ki vplivajo na ugotovitev davkov, prispevkov ali drugih predpisanih obveznosti, ki jih davčnemu zavezancu nalagajo relevantni blanketni davčni predpisi.

Za pravilno definiranje obtoženca kot storilca ni bilo odločilno, kakšen status je imel (npr. zakoniti zastopnik, direktor, prokurist, zaposleni i. t. d.), ampak ali je dejansko vodil poslovanje obeh družb. Vpliv obtoženca na poslovanje družb, kot ga je prvo sodišče utemeljilo v razlogih sodbe je bil brez dvoma tako pomemben, da izpolnjuje vse kriterije dejanskega poslovodje.